ZJ novice

Intervju z Zoranom Jankovićem



V kabinetu Zorana Jankovića, dobitnika številnih izbranih nagrad za dolgoletno delo, sedimo skupaj s sodelavko za stike z javnostjo. Priznam, da po prvih minutah postane jasno, kdo bo pogovor vodil, a poslušam. Kar govori, je, kot bi odgovarjal na moja vprašanja, tudi neizrečena. Spomini vrejo iz njega, vrejo ideje, izkušnje, in predstavljam si, da je tako ves čas, da tako nastaja nova Ljubljana, mesto, ki med njegovim županovanjem doživlja nesluteni razcvet. Če bi bilo treba za opis župana slovenske prestolnice izbrati eno samo besedo, ne bi bilo težko. Vodja. Še natančneje bi bilo rojeni vodja.

Brala sem, da vaše otroštvo ni bilo obilje vsega. Dobro veste, kaj je pomanjkanje, in prav to je skupni imenovalec številnih oseb, ki so kasneje v življenju naredile velike zgodbe. Bi se lahko strinjali?

Treba je začeti na začetku. Rojen sem v Srbiji, mama me je rodila doma, po enem letu sta starša prišla v Ljubljano, jaz pa sem ostal tam. V Ljubljani se je kasneje rodila sestra, s staro mamo in dedkom sem prihajal samo na počitnice. Potem pa sta se pri mojih 12 letih starša – predvsem mama – odločila, da je čas, da pridem živet k njim. Eden od razlogov je bil tudi ta, da so se v petem razredu učili angleščino, v Srbiji pa ruščino. Prepričali so me tako, da so mi dovolili pri 12 letih poskusiti voziti avto, kar je bila zame velika sreča. Živel sem torej pri starih starših in če kdo govori o pomanjkanju, lahko mirno rečem, da mi nikoli ni nič manjkalo. Če bi takrat vedel, kaj vse je mogoče imeti, pa tega nisem imel, bi bilo najbrž drugače. A življenje je teklo samo po sebi. Ko se zdaj ozrem nazaj, se spominjam le lepih trenutkov; slabe sčasoma pozabljaš. Res je, da nisem imel kolesa, res je, da smo brcali žogo, narejeno iz krp. Res je tudi, da sem poleti hodil v šolo, oddaljeno slabe tri kilometre, bos, ker je bilo škoda čevljev, a mi ni bilo težko, to je bilo res lepo obdobje. Meso je bilo na jedilniku samo ob nedeljah, imeli smo njivo in za današnje razmere bi lahko rekli, da smo živeli zelo zdravo. Hrano z njive smo prinesli takoj na mizo. Pridelali smo tudi veliko domačega mleka, sira.

Ste kot otrok dosti sodelovali pri praktičnih delih, je bilo treba delati?

Kuhal nisem nikoli, sicer sem moral pa kar poprijeti za delo. Pri desetih letih sem kosil, sadje je bilo treba pobrati za žganje, kuho, za marmelade; pridelovali smo lubenice, grozdje, slive, jabolka. Najprej smo morali otroci delati, da smo se potem lahko igrali. Elektrike takrat še ni bilo, pri svečah sem bral junaške knjige. Kaj želim povedati? Če primerjaš domačo vas, ko sem enkrat na dan videl prihajati avtomobil po makadamski cesti, ali pa druge razmere in današnji čas, ko je avtomobilov na pretek, lahko vzameš iz enega ali drugega dobro ali slabo. Meni se je zdelo moje otroštvo normalno in resnično lep del odraščanja. Kolikokrat se mi je kasneje v Ljubljani tožilo po domači vasi, celo ušel sem od doma. Kadar me do 22. ure ni bilo doma, je prišel oče na železniško postajo. Vedel je, kje me bo našel, od tam je vlak odhajal v Beograd. »Ajde, sine, kući.« Spodbujal me je, da bo že bolje. Pa se mi še danes zgodi, da se mi stoži po vasi. Tam imam dva najboljša prijatelja, eden je dve leti starejši od mene, bil je veliko upanje jugoslovanskega nogometa, a doma mu niso dovolili, da bi odšel v Beograd, z drugim, ki je bil moj sosed, sva vse dneve preživela skupaj. Še zdaj smo si zelo blizu.

Torej so prav stari starši zaznamovali vašo mladost, zreli ljudje so vam dali popotnico za življenje. Za koga težke razmere občutljivega zgodnjega otroštva stran od staršev ste vi dojemali kot srečne?

Stari ata mi je govoril, »ne skrbi, sine, ti boš učitelj ali pa čevljar«, to sta bila takrat v vasi čislana poklica. Ata je bil vodja celotne vasi; vodja krajevne skupnosti, predsednik lovskega društva pa nogometnega kluba. Ni bil izobražen, a če si je kdo od igralcev recimo ključnico zlomil na tekmi ali treningu, ni šel v bolnišnico, k nam domov je prišel, ata ga je privezal na oreh in mu nastavil ključnico v pravi položaj. Naša hiša je bila zelo spoštovana, čeprav revna. V vasi je bilo 4000 ljudi, ko je stari oče umrl, pa jih je na pogreb prišlo 5000. Stara mama je rekla: »On je bil veseljak, naj bo na pogrebu harmonika, veselo naj bo!« In je bilo. Kot ateist sem vzgojen zaradi starega očeta. Bil je ateist in velik prijatelj z vaškim duhovnikom. Njuni nočni pogovori so bili poslastica. Še danes se spomnim, ko je rekel staremu atu: »Beli, jaz sploh ne bi prišel v tvojo hišo, če ne bi bilo te tvoje ovčice Milene.« On pa mu je odvrnil: »Če ona tebe posluša, ni ovčica, ampak je velika ovca.« Stara mama mi je ljubeče prigovarjala, zanjo sem bil sine: »Pojdi, sine, s staro mamo v cerkev, nikoli ne veš, zakaj je dobro.« Dedi pa me je vabil, naj grem raje z njim v gostilno, da bom videl, kako dobro igra karte. Kam sem šel, je jasno, v gostilno. Prvič sem bil na ohceti, ko sem imel 23 let. Prej smo jo lahko opazovali samo skozi ograjo, ker, kaj pa naj bi otroci delali na ohceti.

Se spomnite, po čem ste hrepeneli, o čem ste sanjarili kot otrok, prej ste omenili, da ste brali junaške knjige. Ste že takrat razvijali načrte za prihodnost, ste bili zgodaj ambiciozni?

Tudi če bi, tega ne bi povedal! (šaljivo) Najprej po žogi, nogometni. Dobro sem igral, velik up sem bil, a je šlo moje življenje potem drugam. Ravno pred kratkim me je klical prijatelj, da bi rad organiziral srečanje nogometašev naše generacije. Če bom le imel čas, jih bom šel pogledat. Ko sem dobil prvo kolo, smo se štirje vozili z njim. Knjige, ki sem jih prebiral, so bile zgodovinske, junaške. Prebiral sem pesmi o tem, kako so se borili za svobodo, za sovaščane, potem sem bral o osvajanju Divjega zahoda; takoj ko je izšel nov žepni roman Zanea Greya, sem šel ponj. Osnovna ideja vseh teh vsebin je bila, ali lahko narediš kaj dobrega za druge, jih zaščitiš, to me je vedno fasciniralo. Kar se tiče ambicioznosti, kot otrok nisem sanjal o tem, da bi bil predsednik Mercatorja ali pa župan. Fasciniralo me je junaštvo. Pri nas, naših partizanih. Verjel sem, da lahko s trdim, poštenim delom dosežeš vse. Spomnim se, ko so mi v Mercatorju omenjali položaj župana. Rekel sem, ah, dajte no, to nima smisla.

Vam ni bilo v izziv, kaj se vam je zdelo nesmiselno?

Ne, meni je bil Mercator takrat pisan na kožo, tisto je bila konkretna zgodba, lahko si meril rezultate svojega dela. Vprašanja mesta Ljubljane pa sem poznal bolj kot »nič kaj dosti se ne da urediti«. Ko smo gradili zgodbo Mercatorja, smo v osmih letih povečali tržni delež s 15 odstotkov trga v Sloveniji na 51, širili smo se še prek meja v Bosno, Hrvaško, Srbijo. Prvi intervju leta 1984 je z mano naredila Vesna Bleiweiss, novinarka, ki je kasneje prejela evropsko nagrado za Mercatorjev interni časopis. Takrat sem bil direktor Inženiring družbe Investa, delovne organizacije Mercatorja. Ko se je po intervjuju vrnila na Aškerčevo, kjer je imel pisarno Miran Goslar, predsednik uprave, je svojemu šefu povedala, da je pravkar naredila intervju z novim predsednikom uprave Mercatorja. Trinajst let kasneje sem to funkcijo res prevzel. Zanimivo, takrat bi za Goslarja naredil vse, bil je moj vzor, zanj bi dal roko v ogenj, tako sem mu zaupal. Potem sem šel stran, v Emono, ki je bila največja trgovina, imeli so dober program, ki me je prepričal. Pri 35 letih sem vodil 10.000 ljudi. V dveh letih smo naredili več, kot so prej v desetih. Če bi tam ostal, bi Emona kupila Mercator, in ne nasprotno. Po dveh letih sem odšel, ker niso sprejeli mojega programa in ker nisem želel menjati predsednika uprave, ki me je pripeljal v Emono, in ustanovil Electo. Po Electi sem odšel v Mercator. Teh zgodb je veliko, a kar želim povedati, je, da ni šlo za gole ambicije. Vzor v zgodbah, ki sem jih bral, je bilo boriti se proti mnogo močnejšemu nasprotniku in uspeti.

Kako ste se vendarle odločili za župana, čeprav vas ob predlogu ta položaj ni mamil? In na podlagi česa sicer izbirate večje življenjske odločitve?

Bilo je leta 2006, tu so še vedno zaposlene moje tri sodelavke, ki so prve izvedele za mojo odločitev: Tjaša, Tanja in Karmen. Odločil sem se s četrtka na petek, v petek popoldne sem jih povabil na kosilo in jim zaupal svojo odločitev. Vedno se odločam izključno na podlagi intuicije, instinkta, srca, notranjega glasu in temu sledim tudi pri zaposlovanju. Na prvih srečanjih zastavljam kandidatom nenavadna vprašanja, da jih presenetim in vidim, kako se odzovejo v različnih okoliščinah. Kadar se v življenju nisem držal notranjega občutka, sem zgrešil. Morate pa vedeti, da gre pri tem za izkustveno spoznanje, gole intuicije ni, saj vendar nismo tabula rasa. Ob koncu gimnazije sem razmišljal, ali bi šel študirat ekonomijo ali strojništvo. Moja mama pa je hotela, da bi bil zdravnik, govorila je, da gredo bela halja in modre oči lepo skupaj. Opravil sem testiranje in psiholog je ocenil, da bo škoda zame in za družbo, če ne bom šel študirat ekonomije. Torej, znam poslušati. Vabilo v Mercator je bila zame največja čast, ampak na začetku ni bilo lahko. Vsak teden je bilo slišati, da me bodo zamenjali, vsak teden je bilo kaj v časopisu, a sem vedel, da potrebujem le pol leta, da pokažem, kaj znam. Če v tem času ne bo rezultatov, me lahko zamenjajo. Razvoj zgodbe poznate. Ko sem odhajal iz Mercatorja, ker so me nekrivdno razrešili, je prišel predlog, da zaprejo tisoč trgovin, takrat bi naših 15.000 sodelavcev stavkalo, ampak tako, da bi bilo pol Slovenije brez možnosti nakupov.

Ni govora, sem rekel. Nisem pustil, da bi zaprli trgovine, ker so ščitili mene. Kako bo pa jutri, ko se jim bo na primer zmanjšal regres, pa ne bodo smeli stavkati. Sicer pa stavke sodelavcev, kjer koli sem delal, brez mene na čelu ne bi bile možne. Tako močna sta bila medsebojno zaupanje in spoštovanje. Preprosto, poskušam imeti čim bolj jasen odnos s samim sabo. Zvečer je pomembno, da se lahko pogledam v ogledalo in si rečem, danes sem naredil vse, kot je bilo treba. Moraš pa imeti urejen tudi sistem izločanja. Preberem vse, kar prejmem, na sestanke se pripravim, ker moraš biti seznanjen z vsebino, da se lahko pogovarjaš. Tudi kadar rečem ne, ne želim nikogar osebno užaliti.

Bi zase rekli, da imate močno vest ali je močnejša vaša vizija? Kaj vas vodi?

Vprašanje ni zastavljeno dovolj jasno.

Lahko imate briljantno vizijo, vendar vest tako močno trka na vaša vrata in moti, da je preprosto ne morete uresničiti.

Potem se tudi ne bo uresničila. Predvsem ne bi rad naredil nikomur krivice. Glede tega sem karakter človeka, ki verjame, da se ti na koncu vse vrne. Če ne bi imel takšnih načel po svoji vesti, bi bil predsednik vlade; pa najbrž ne dolgo, ker ne bi želel narediti česa, kar je proti moji vesti. Nekateri mi očitajo, da ne znam delati kompromisov in da mi zato ni uspelo. Lepo vas prosim, sem med najboljšimi pogajalci v državi. Če pogledamo samo Mercator in kaj smo z našo Ljubljano naredili v teh desetih letih tudi zaradi pogajanj, potem mi ne more nihče ničesar očitati. Zame ni pogajanje kompromis, da bo nekdo igral klavir, če ne pozna tipk, ali upravljal letala, pa ni pilot. Se pa ob tem res poraja vprašanje, ali sem naredil škodo svojim sodelavcem ali družini, kajti če bi bil predsednik vlade, me ne bi tako brez razloga preganjali. To je dejstvo. Povedati želim, da moraš imeti zelo čisto vest, če želiš na dolgi rok uresničiti vizijo. Po razdelitvi PS pred leti sem bil prizadet zaradi treh »prijateljev«, ki so mi bili blizu, pa so me izdali, ampak zame je zadeva končana. Takrat sem tudi spoznal, da lahko vodiš samo sam, če želiš uresničiti svojo vizijo oz. program. Nikoli z drugim, kajti ključen človek je tisti, ki vodi.

Ali res obstaja možnost, da se vrnete v politiko?

Tudi če bi vedel, ampak ne vem, tega ne bi povedal. To vprašanje mi zadnje čase pogosto zastavijo. Ne vem niti, ali bom kandidiral za župana. Drugo leto bom star 65 let in imel bom vse pogoje za tisto t. i. največjo »stranko«. Še vedno uživam v delu z najboljšimi sodelavci in v uspehih za naše meščane. Srce pa še ne čuti nobenega izziva za drugo leto.

In kako vam bo, ko bo enkrat mir, toliko miru? Si predstavljate, kaj vas takrat čaka?

Dvakrat dnevno bom šel na Golovec in veliko bom bral, upam, da bom še dobro videl. Knjiga me veliko bolj privlači kot kakršen koli film. Več domišljije pušča. Med zadnjo boleznijo sem prebral pet knjig.

Kaj bi vaši sodelavci rekli, če bi vzeli povprečje, kako je z vami sodelovati? Kakšen tip človeka lahko dobro deluje z vami?

Tisti, ki je samozavesten, ki veliko dela, ki je pogumen. Če bi poskušal oceniti, bi rekel, da bi 90 odstotkov vprašanih reklo, da sem zelo enostaven, da se me da hitro prebrati. Saj bi jim občasno prijalo, da nisem točno tak, kot sem, ampak potem pridemo do druge misli, ki jo je nekoč rekel kolega Marjan Sedej: »Lepo je biti prvi. Ma kako je lepo biti drugi, ko je kaj narobe.« Ste kdaj slišali, da koga od mojih sodelavcev preganjajo? Pred dnevi smo imeli velik plus, da je bila podžupanja Tjaša Ficko kandidatka za ime tedna. Ob Tini Maze ni imela veliko možnosti, ampak kljub vsemu to pomeni, da jo je spoznala vsa Slovenija, zdaj ko je vodila projekt Zelena prestolnica Evrope, katerega veličine se sploh ne zavedamo. Ampak kdo je tisti, ki je to ustvaril? Podžupanja ni nikoli pozabila povedati, kako smo naslov dosegli in kaj vse smo uredili. Sem samo prvi med enakimi, je pa res, da je bilo treba npr. za prof. Janezom Koželjem, ki je zadeve načrtoval, stati. Prav tako je res, da sem začel umikati vrtičke pri Žalah in ko so me opozarjali, naj ne grem med ljudi z vilami in sekirami, sem jim odvrnil, da so to vendarle moji ljudje.

Pa dodajte  poleg še vas novinarje, ki ste dodatno pritiskali. Kljub vsemu je lepo biti župan Ljubljane, stvari tečejo, problem bo nastal, ko mene enkrat ne bo. Mesto se razvija na podlagi vizije, velika večina meščanov je zadovoljna, nagrade se množijo.

Vas skeli, ali bo naslednik peljal naprej vašo zgodbo ali kaj drugega?

Ne, bo pa drugače, tudi prej je bilo drugače. To je enako kot z Mercatorjem. Mercator Centra v Šiški mi ne more odvzeti nihče. Ni ga trgovskega podjetja na svetu, ki bi doseglo, da bi bilo v svoji državi najuglednejše podjetje, kot je bil Mercator. Walmart, največje trgovsko podjetje na svetu, bi dal pol svojega dobička, da bi to postal v svoji državi, a mu ni uspelo. Za najuglednejša podjetja so ponavadi imenovani farmacevti, računalničarji, ne pa trgovci. Ko sem prišel v Mercator, so bile med študenti ekonomske fakultete opravljene ankete in večina fantov je rekla, da bi šla delat na borzo, deklet pa v javni sektor. Dve leti kasneje so bili odgovori drugačni in složni, tako eni kot drugi bi prišli v Mercator. Ko sem jim prišel predavat, je bilo vse polno, študentje so sedeli tudi na tleh. Kar je logično, tako kot sem imel jaz za vzornika Mirana Goslarja, tako so oni idola videli v meni. Govorim o svoji poti, vsak sam naj pa sebe najde. Mladi imajo dve možnosti: lahko rečejo, da sem že prestar in da ne vem, kaj govorim, ali pa sem dober, oni pa bodo še boljši.

Ste se učili iz napak drugih ali ste delali svoje?

Vedno ocenjuješ, kje je kdo naredil kaj narobe, in poskušaš se temu izogniti. Včasih mi govorijo, da kot župan hodim po robu, ampak to ni res. Morda tako deluje, a na vse se dobro pripravimo. Marko Voljč, ko je bil predsednik uprave NLB, mi je nekoč dejal, da je mislil, da o vsem odločam sam, in da je šele kasneje videl, da Jadranka Dakić na financah v Mercatorju odloča o 70 odstotkih stvari. Narobe si rekel, sem mu odvrnil, Jadranka odloča o 99 odstotkih. Nikoli pa ne ve, kdaj se vtaknem v tisti zadnji odstotek.

Res ne potujete radi?

Potovanj ne maram. Nekoč mi je sošolec na sprehodu po Golovcu predlagal, naj grem za eno leto z ladjo okrog sveta. To je bilo takrat, ko so me v Mercatorju zamenjali. Pa sem mu odvrnil, ali me niso že s tem dovolj kaznovali.

Od kod potem toliko poznavanja razmer, trendov? Kako veste, kaj narekuje prihodnost?

Zakaj bi morali kopirati New York ali kakšno drugo mesto! Pravite, da Slovenija gospodarsko gledano ni med vodilnimi državami, pa se motite. Poglejmo Dejana Roljiča, ki želi biti med najboljšimi petimi na svetu v start upih. Ali pa drug primer, Ljubljana kot mesto je bila evropska prvakinja za lansko leto, je zelena prestolnica Evrope 2016. Naš problem se zdi, kako narediti blagovno znamko za svet. Od 25. novembra do 8. januarja je bilo v Ljubljani več kot milijon obiskovalcev in ni bilo enega incidenta. Nihče ni nikogar stražil. Kdo v svetu lahko to ponudi? Za svoje delo v mestu smo prejeli veliko mednarodnih in domačih nagrad, skoraj 130! Na eni od podelitev smo bili v družbi predsednikov uprav Ryanaira, Turkish airlinesa, Tokio airlinesa in drugih. Pripovedovali so, v katero smer se bo razvijal turizem, mi pa smo pred vsemi njimi dobili nagrado. Kar naenkrat so vsi izvedeli za Ljubljano! Naša država je iz neznanja naredila napako, izhajali so iz vprašanja, kaj želijo tujci, da jim prodamo, namesto da bi si zastavili vprašanje, kaj mi hočemo prodati tujcem. Napačno smo prodajali, žal. Trdim, da ničesar, kar se tiče proizvodnje (hrana, voda …), ne smeš prodati. Trgovina je generator razvoja. Morali bi prodati Adrio, ne Aerodroma, in to komu v Dubaj. Da ima okno v Evropi. Trdno sem prepričan, da smo Slovenci zmagovita kombinacija vplivov Avstro- Ogrske, Mediterana in Balkana. Znamo delati in se tudi sprostiti. Deliti ljudi po barvi kože, veri ali nacionalnosti je nesprejemljivo. Slovenija bi bila lahko model razvoja za Evropo.

Ste to izkusili na lastni koži, ko ste prišli v Slovenijo kot Srb? Že otroci znajo biti zelo nesramni, niso vam prizanesli.

Sem čistokrvni mešanec. Bil sem »Bosanac«, kot vsi, ki so prišli z juga. Moja rodna vas je bila vsaj v polovici zgrajena s sredstvi delavcev, ki so svoj kruh služili v tujini in denar pošiljali domov. Ko sem se ob selitvi v Slovenijo v petem razredu usedel k sošolcu, ki me je povabil v klop, sem tri leta najprej njemu delal domačo nalogo, nato pa sebi, v matematiki sem vedno blestel. Ko sem se med počitnicami vračal v rodno vas, Saraorce, pa so me domačini zafrkavali, »došao je Slovenac«. Človek bi lahko jokal, ni bilo preprosto, ampak na to ne gledam tako; na koncu mi je bilo vedno lepo. Zdaj opazujem svoje vnuke, kako se lepo razvijajo, lepo se razumemo, pri nas med obrokom ni telefonov na mizi, ko smo skupaj, tega ne dovolim. Tudi preiskave, ki smo jih imeli, so nas kot družino še bolj zbližale. Bistveno za moj uspeh pa je, da sem bil vedno, ampak res vedno pripravljen delati in dela mi zato nikoli ni manjkalo. Doslej mi nihče ni očital, da nisem delaven. Čisto vsakemu, ne glede na to, od kod prihaja, dam enako možnost, če ga začutim!

Poleg dela, katera osebnostna lastnost vam pomaga, da vam uspe ohranjati skupnosti ljudi, naj bo poklicno ali zasebno?

To je leaderstvo, položeno mi je bilo v zibko. Dobro vodenje zahteva sodelovanje, pravičnost, izraža zadovoljstvo, rezultati dela pa so vidni. Ključno je, da se ljudje ob meni počutijo varne, vedo, da jim bom vedno stopil v bran.

--

Sprašuje: Taja Zuccato Foto: Uroš Hočevar