ZJ drugi o zoranu

Lesk v očeh

Aleksandra Kornhauser - Frazer

Pred leti so me poklicali v Oxford, kjer sem živela in delala, ter prosili, da bi po enem letu Jankovićevega županovanja napisala kake pol strani, kako ocenjujem njegovo delo. Nak, sem jim odgovorila, prispevkov po naročilu ne pišem, političnih še  posebej ne, poleg tega tudi ne živim v Ljubljani.

To zadnje je bilo samo napol res. Skoraj vsak mesec, zagotovo pa vsaka dva, sem se vračala v Ljubljano, kjer sem še vedno delala s študenti na podiplomskem študiju. Vsakič, ko sem v Londonu vstopila v letalo Adrie, sem – lačna domovine –  kar zgrabila Delo z novicami od doma. Žal sem ga, naveličana skoraj samih obmetavanj z blatom, ponavadi tudi kmalu odložila.

Takrat sem prvič srečala ime Zoran Janković. Napadali so ga, da vendar ne more kandidirati za župana Ljubljane, saj ni čisti Slovenec. Oj, ljudje moji, pokažite mi no čistega Slovenca! Če bi šli globoko v zgodovino vsake družine, bi ga tudi z lučjo zaman iskali. Naš prelepi košček zemlje je bil skozi poldrugo tisočletje, odkar smo se naselili, vedno znova plen cele vrste zavojevalcev. Globokim koreninam naših ljudi se moramo zahvaliti, da smo obstali – in mešanju s tujci, da se majhni in vase zaprti nismo izrodili.

Priznam, da mi je potem Janković po malem že presedal. Tole je Jankovićev most, so mi kazali, tamle je Jankovićeva podzemna garaža, v živalski vrt gremo lahko varno z biciklom po Jankovićevi stezi, pa tisti kar lepi Jankovićev dolgi zid ob ozki cesti  iz okrasnih cementnih zidakov bi bil primeren tudi za našo ograjo … Da ne govorim o zadovoljstvu Ljubljančanov, ko vse več tujih turistov občuduje staro mesto, ter ob novoletni Ljubljani v čarobnem prazničnem oblačilu – seveda ga je skrojil Janković. Pravili so mi, da osebno nadzoruje vsa dela.

 

 



Kar pa me je pripeljalo do želje, da bi srečala tega Jankovića, ki ga nekateri kujejo v zvezde in drugi pljujejo na vsakem koraku (kot je pač za politike v navadi), je bila izjava profesorja Huga Tschirkyja z najbolj ugledne švicarske univerze ETH, ki je tudi eden glavnih svetovalcev velikih švicarskih investitorjev. Povedal mi je, da se ti zanimajo za investicije v novo ljubljansko športno središče – in njihovi strokovnjaki so prišli na pogovor z županom. Ko sem ga čez kak mesec ali dva pobarala, kako so opravili, mi je z nasmeškom povedal, da jih je Janković poslušal in zatem povedal svoje pogoje. Posla sicer niso dobili, je dejal, prav radi pa bi Jankovića povabili kot predavatelja v Zürich, saj tako prebrisanega župana še niso srečali, menda je vse peljal v šolo …

Pa je priložnost nanesla, da je bilo treba seznaniti župana z idejo za  povezovanje podiplomskega študija s pobratenimi mesti Ljubljane. Rekli so mi: Ti si častna meščanka Ljubljane, poskušaj to opraviti. Žal sem imela tik pred odhodom nazaj v Oxford na razpolago samo eno popoldne. Poklicala sem tajništvo mesta Ljubljane in se opravičila, da sploh poskušam v tako kratkem času priti k županu. Čez pol ure so me poklicali nazaj in povedali, da je župan sicer res ves dan povsem zaseden in bo popoldne na terenu, lahko pa bi se proti večeru vrnil v svojo pisarno na pogovor z menoj.

Tako sem se odpravila na magistrat in javila malo pred šesto popoldne vratarju. Dejal mi je: Kar gor pojdite. Pred tistimi stopnicami je bila v preteklosti rampa, ki jo je vratar odprl samo preverjenemu obiskovalcu – a ta rampa je izginila. Vzpela sem se v prvo nadstropje in po majhnem stopnišču v županov del. Vse je bilo odprto, gorele so luči, v pisarnah so vsi hiteli z delom. Dejali so mi, da bo župan vsak trenutek tukaj, naj se kar usedem v njegovo pisarno. To pa ne, sem rekla, v njegovo pisarno vendar ne morem vdirati. Pa so me kar posadili vanjo in prinesli kozarec mineralne vode, ob katerem sem ugibala, le kakšen bo tale Janković. Prišel, skoraj pritekel je in me pozdravil, kot da bi se že od nekdaj poznala. Takoj sva se vse pogovorila – tole bo šlo, za tole bo težko, tistole pa najbrž ne bi uspelo.

Nič ne okoliši, pavje perje populi in takoj seže v jedro. Potem me je spremil do trga in opozarjal na njegove lepote. Če me vsi njegovi napori in dosežki ne bi pritegnili, me je ob tem prepričal lesk v njegovih očeh – lesk zaljubljenega v svoje mesto.

Najbrž bo kdo poočital, da sem se to pot dala pregovoriti za prispevek k politični publikaciji. Morda – vendar je jaz ne doživljam tako. Ob županovem jubileju čutim le potrebo, da vsaj za hip odložimo tiste golide z gnojnico, s katero tako radi polivamo vse okoli sebe – in brez predsodkov priznamo dosežke ustvarjalnosti in velikih naporov človeka, ki je bistveno prispeval, da je Ljubljana dobila ime »najlepša mala prestolnica Evrope«. Kakorkoli že, ime Zoran Janković bo globoko in neizbrisno vtisnjeno v zgodovino našega mesta.