ZJ drugi o zoranu

Dragi Zoran, moj župan in predsednik!

Aleš Čerin

Z velikim veseljem ti pišem tele vrstice in se obenem spominjam tvojih zadnjih petnajstih rojstnih dnevov. Kar ne morem verjeti, kako čas beži in koliko časa smo že skupaj in kaj vse smo že doživeli in dosegli. Vsako leto smo se tvoji najbližji sodelavci domislili česa duhovitega, s čimer smo pospremiti prehod v novo leto in tvoj praznik. Vesel sem, da smo se ti vedno potrudili pokazati svoja čustva in želje na izviren način, saj je darilo kupiti – čemur smo se izogibali – še najbolj enostavno.

Zato tokratna zamisel, da ti bližnji in daljni prijatelji in sodelavci, iz najožjega kroga pa vse do tistih, ki jih ne srečuješ prav pogosto, vendar jih ceniš in sprejemaš, napišemo knjigo naših misli in želja.

Ta zamisel se mi zdi zelo izvirna, srčna in plemenita, saj misli, ki jih zapišeš, oblikuješ z razmislekom. Kot o vsaki stvari, je bilo tudi o tej kar nekaj pomislekov, ki jih je pač potrebno razumeti. Ti so šli večinoma v smeri, da gre pri knjigi, ki jo, verjamem, z užitkom prebiraš, za tvoje poveličevanje in graditev kulta osebnosti, še posebej, če bi zašla v javnost in bi bila predmet obdelave preštevilnih nedobronamernih. Kot vidiš, se sam s tem ne strinjam. Kaj pa je lepšega, kot nekomu, ki ga spoštuješ in ga imaš rad, na papirju izraziti srčne želje!?

Rad se vračaš v preteklost in šteješ leta, ko delamo skupaj, se družimo in prijateljujemo. O tem vedno govoriš z zadovoljstvom, celo žarom in iskrenim ponosom. Že zaradi tega mora biti človek ponosen nate.

Vračam se deset let nazaj, ko smo praznovali tvojega abrahama. Takrat sta bila Mercator in ti, s teboj pa ne samo najožji sodelavci, ampak praktično celoten kolektiv, na višku moči. Zaokrožili smo večino prevzemov, prihodki, dobiček in tržni delež so nam rasli, ti in Mercator smo pobrali vsa možna prestižna priznanja, tudi gospodarski položaj v državi in v svetu je bil rožnat kot še nikoli, zdelo se nam je, da objemamo ves svet in da se nam nič ne more zgoditi. Edina senca, ki je v tisti evforiji uspeha, veselja in sreče kot nevidna roka stiskala posebej tebe, je bila Jagoda, ki je – tako se je zdelo – čakala, da bo proslavljanje tvoje okrogle obletnice mimo.

Takrat, v vsej množici sorodnikov, prijateljev in sodelavcev, ko sta se resnično poleg opojnih pijač cedila med in mleko, ni bilo nikogar, ki bi uganil, kje in kaj bo Zoran Janković čez deset let. Stavim, da nihče ne bi znal uganiti, kaj šele napovedati, kaj boš.

Ampak tudi po teh desetih letih si ponovno in spet, ali pa vseskozi, na višku moči. Prebudil si Ljubljano, prebudil si Slovenijo. Večina ni razumela tvojih misli, da je upravljanje Ljubljane in države podobno kot upravljanje Mercatorja. Tvoja in naša prednost je bila tudi v tem, da je Mercator s tisoč trgovinami v državi Slovenija v malem. Vse smo poznali, kot največji trgovec smo vedeli vse o gospodarstvu. Skratka, tvoj pogled na upravljanje velikih sistemov se je pokazal za točnega: pomembni so najvišji cilji, znanje, profesionalnost in motivirano moštvo.

V svojih željah se bom zadržal pri dveh tvojih kvalitetah – prvo sem na drobno in široko razpredel v Najboljšem moštvu – ki me znova in znova navdušujeta.

Nisem še srečal človeka, ki bi se z vsem svojim bitjem, s telesom, dušo in srcem, tako predal projektu, v katerega verjame, kot ti. Tako je bilo v Mercatorju, tako je bilo v Ljubljani v prvem mandatu, tako se je začel predlani drugi mandat in tako je bilo tudi lani, ko smo šli na državnozborske volitve. Tvoja neverjetna želja in energija ti dajeta moči, da delaš več kot kdorkoli drug (v »Martini šoli« smo dobili potrditev, da je to prvo od štirih načel vodenja). Če bi tisti, ki iz različnih nagibov v javnosti ali zasebno, v medijih in združbah, pljujejo po tebi, videli od blizu, kako je videti tvoj delavnik, podnevi in zvečer, v soboto, v nedeljo in za praznik – ne glede na to, kako ocenjujejo vsebino tvojega dela in odločitve – bi jih bilo sram, če imajo kolikor toliko razčiščeno samopodobo in samokritičnost. Predvsem zaradi tega, ker delaš za dobro ljudi v najširšem pomenu besede.

Z energijo enostavno potegneš ljudi za sabo, jih preplaviš, zasvojiš. Tvojemu »najlepšemu mestu na svetu« so se v začetku mnogi smejali in rogali, zdaj je to v Sloveniji in tudi širše prepoznaven slogan naše prestolnice.

 

 



Druga, tvoja sposobnost učenja, dojemanja, naglih reakcij in kombinatorike, intuicije in poguma, ne pozna meja. Vrhunski menedžer, upravljalec, odločevalec mora imeti vse te kvalitete, ki pa so pri tebi nekaj posebnega, lahko bi rekel, čisti presežek. Prepričan sem, da bi bil tak, najboljši, tudi, če bi vodil slovensko vlado. Še posebej, ker se je od tvojega osemletnega vodenja Mercatorja in vodenja Ljubljane zgodilo še nekaj: dozorel si kot človek in voditelj.

Neverjetno hitro si dojel zakonitosti in delovanje slovenske politike in čustveni del tvojega ega se je uprl stvarem, ki jih nikoli nisi maral: lažem, hinavščini, bleferstvu, hudobiji, podtikanjem, vsem vrstam manipulacij in prevarantstvu. Ti enostavno nisi človek in karakter, ki bi bil sposoben iti preko tega, kar čutiš, da je prav.

Težko sprejemaš okolje, ko namesto »na prvo žogo« štejejo zavlačevanja, pretvarjanja in mentalne rezervacije, ko bi se bilo treba prilagajati tebi nerazumljivim preigravanjem, interesom in muham. Pravijo, da je politika umetnost možnega. Ljudje ne razumejo, ko praviš, da nisi politik. S tem hočeš povedati, da svojo upravljalsko funkcijo opravljaš kot menedžer, ne pa kot politik z vsemi atributi, ki so tebi kot topli in odprti osebnosti, ki ima rada ljudi, tuje.

Tudi upravljanje mesta ali države je umetnost možnega. Možno pa je le tisto, kar ti dovolita razum in čustva, prepletena v tvoj ego. Tako na primer sem dobro vedel, da v bitki med čustvi in razumom, ki si jo dolgo časa bil sam s seboj o vprašanju, ali ostati poslanec, slednji ne more zmagati. Ker ti moraš delo, ki ga opravljaš, in ljudi, s katerimi delaš, enostavno čutiti. To je tvoja velika vrlina in prednost, a na drugi strani si postavljaš meje, do kod poslušati, sprejemati in usklajevati tako, da marsikateri kompromis ni mogoč. Zate že ne, za večino, ki jih šteješ za politike, pa je kompromis vedno in povsod mogoč.

Vse to te dela tako posebnega, tako drugačnega, da te tisti, ki to sprejemamo in cenimo, enostavno moramo imeti radi. Tako kot sem te pred desetimi leti videl na višku moči, te vidim zdaj in srčno ti želim, da na višku moči ostaneš še naprej. Kjerkoli in karkoli boš!

Aleš