ZJ drugi o zoranu

Zoran Janković je človek projektov

Dr. Nedžad Grabus, mufti

Za Zorana Jankovića sem prvič slišal, ko se je v Sarajevu odpiral poslovno-trgovski center Mercator. Temu dogodku so mediji v tistih dneh namenjali veliko pozornost. Poleg predsednika Milana Kučana in Alije Izetbegovića se je poudarjalo ime Zorana Jankovića. Ko sem junija 2006 prevzel obveznost v Islamski skupnosti v Sloveniji, je bila ljubljanska županja gospa Danica Simšič. Kot muftija me je najbolj zanimala gradnja džamije v Ljubljani. Z gospo Simšičevo sem imel dve prijetni srečanji. Prepričal sem se, da je prava dama, iskrena in predana iskanju rešitve za džamijo v Ljubljani, a ni imela dovolj politične moči. Za tisto jesen so bile razpisane lokalne volitve, zato me je zelo zanimalo, kdo bo izvoljen za ljubljanskega župana.

Džamija je bila ena od tem, o katerih se je tisto leto največ govorilo. Zato sem spremljal, kako so se kandidati za župana obnašali v zvezi s tem vprašanjem. Javno mnenje je kazalo, da Zoran Janković pridobiva zaupanje volivcev. Ko sva se srečala, sva se pogovarjala o številnih vprašanjih, seveda pa največ o džamiji. Takoj po volitvah se je njegova ekipa začela ukvarjati z džamijo v Ljubljani. Odzval se je povabilu na bajramski sprejem, ki je bil organiziran v enem od ljubljanskih hotelov. To je bil prvi župan v zgodovini Islamske skupnosti v Sloveniji, ki je prišel na bajramski sprejem Islamske skupnosti. Kmalu zatem nam je bila za bodoči Islamski kulturni center ponujena lokacija med Parmovo in Kurilniško ulico v Ljubljani. Zavedali smo se vseh prednosti in pomanjkljivosti te lokacije, lastniških odnosov, cene in problemov, s katerimi se bomo soočili, toda vedeli smo tudi, da je Zoran Janković človek projektov ter da bo stal za svojimi obljubami. Mediji so kritično pisali o problemu džamije. Odvisni smo bili od rešitev, ki smo jih pričakovali od Mestne občine Ljubljana, ker verskega objekta ni mogoče zgraditi brez soglasja mestnega sveta. Mestna občina Ljubljana je julija 2008 končno objavila razpis za prodajo zemljišča za džamijo. Znova je bila dana pobuda za zbiranje podpisov zoper gradnjo džamije. Zoran Janković je bil popolnoma odločen, da se zoperstavi tej pobudi. Pritožbe so potovale na Upravno sodišče. Potem ko je Islamska skupnost kupila zemljišče, je upanje, da bo džamija res zgrajena, postalo utemeljeno. Za to je Zoran Janković, brez pretiravanja, najbolj zaslužen.

Seveda župana nismo mogli prepričati, da bi bilo zemljišče cenejše, tudi uradni cenilec ga je tako ocenil. Zemljišče smo morali takoj plačati. To je bil za nas velik izziv, podobno kot da bi se popolnoma nepripravljeni, brez kondicije in dobre opreme, napotili na Triglav. No, Zoran Janković nas je »prisilil«, da smo se po brezplodnih štiridesetih letih praznega govorjenja o džamiji v Ljubljani začeli ukvarjati s konkretnim projektom, plačevanjem zemljišča in potem z mednarodnim arhitekturnim natečajem za idejno zasnovo Islamskega kulturnega centra v Ljubljani. Razprave o džamiji v slovenski javnosti, še zlasti v medijih, ki so skozi leta deprivilegirale muslimane, so v javnosti počasi potihnile. Islamska skupnost je bila namreč vse do nakupa zemljišča objekt javnih razprav in ne subjekt pri reševanju svojega največjega problema. Manipulacije so šle tako daleč, da se je spraševalo, kdo bo gradil džamijo. Zoran Janković in njegovi sodelavci so zaščitili Islamsko skupnost pred jalovimi razpravami in željami posameznikov, da bi bili tudi oni aktivno vključeni v gradnjo džamije. Zato cenimo to značajsko lastnost Zorana Jankovića.

 

 



Čeprav se midva z Zoranom razlikujeva v svojih pogledih na svet, ker sem sam vernik in najvišji predstavnik muslimanov v Sloveniji, Zoran pa pravi, da je ateist, potrjujeva, da lahko odlično sodelujeva in delava za skupno dobro vseh ljudi. Ko sem nekoč v nekem Zoranovem intervjuju prebral, da je bil vesel, ko je slišal za moje molitve, da molim zanj, je to še okrepilo moje prepričanje, da moramo biti mi, ki razlagamo vero in pridigamo ljudem, odprtega duha in srca ter da moramo vero širiti kot upanje in ljubezen med ljudmi. Prizadevali smo si in si bomo tudi v prihodnje, da bi se izognili kakršnemukoli vpletanju Islamske skupnosti ali vplivu na Islamsko skupnost v politične teme in probleme. Seveda smo vsi kot posamezniki, še zlasti pa kot predstavniki Islamske skupnosti odgovorni za opravljanje naše misije pri vzgoji, izobraževanju in širjenju razumevanja med ljudmi. Poskušamo obdržati enako distanco do političnih subjektov. V globaliziranem svetu se religija pogosto instrumentalizira v politične namene, da bi posamezne skupine animirali za določene politične stranke ali proti njim. Tudi Slovenija se temu ni mogla izogniti. Menimo, da je primarno področje našega delovanja definirano z Zakonom o verski svobodi (ZVS), in v tem okviru poskušamo izvajati svoje poslanstvo. V tej zvezi je pomembno imeti v mislih, da se iščejo rešitve, ki so dolgoročno dobre in funkcionalne za družbo v celoti. Zato smo pri vprašanjih, ki nas določajo v našem delovanju, imeli drugačna stališča kot Zoran Janković. Kajti tudi tedaj, ko se ne strinjamo, na primer glede odprave minimalne olajšave za plačevanje socialnih in zdravstvenih prispevkov za duhovnike, poskušamo razložiti, zakaj je to pomembno in zakaj bi o tem vprašanju morali doseči konsenz. Samo v svobodni družbi je mogoča temeljita razprava o pomembnih vprašanjih. Kot manjšinska verska skupnost v Sloveniji smo pogosto deprivilegirani, ne glede na vse deklaracije in zakonske rešitve, pri uresničevanju in izvajanju pravic do svobodnega izražanja in prakticiranja religije. Prepričani smo, da bo politična opcija Zorana Jankovića imela dovolj posluha tudi za ta vprašanja in da bo iskala rešitve, ki bodo pripomogle k izboljšanju uresničevanja človekovih pravic v Sloveniji.

Eden najpomembnejših projektov, ki jim je Zoran Janković izkazal pozornost in pripisal poseben pomen, je letni Festival bosanske hrane v Ljubljani, ki ga organizira Žensko združenje Zemzem. Od začetka tega Festivala leta 2006 na Gospodarskem razstavišču in predloga, da se organizira na odprtem prostoru v središču mesta, je bilo vsako leto organizirano in odlično predstavljano bogastvo različnosti v Ljubljani. To je veliko prispevalo k socialni vključenosti večjega števila žensk, ki delujejo v združenju Zemzem, in širjenju pozitivne energije sobivanja v Ljubljani.

V Zoranu Jankoviću vidim osebo, ki sprejema drugačnost in spoštuje ljudi z vsemi njihovimi posebnostmi. Prepričan sem, da bo tako tudi ostalo.

V Ljubljani, 26. septembra 2012