ZJ drugi o zoranu

Dragi Zoran

Jadranka Dakič

... kako dobro se spomnim tistega novembrskega dne leta 1997, ko me je najin skupni kolega posadil v avto, rekoč: »Moraš ga spoznati, potrebuje te in ti potrebuješ njega!« Bili so to časi, ko so postajale menjave uprav že kar nekaj običajnega. Dogajalo se je v Mercatorju; tudi nam v Leku se je to zgodilo, pa še danes ne vem čisto, zakaj – menda predsednik uprave ni bil primeren. Kasneje, ko so tujci postali lastniki, so ga imenovali ponovno na to mesto in prav letos je postal menedžer leta?!? Po šestnajstih letih dela v Leku pa je bil zame pravzaprav res že čas za menjavo, nekaj me je moralo potisniti naprej … In bila je to najboljša, sanjska možnost, za katero moraš biti rojen pod srečno zvezdo – spoznala sem tebe, dragi Zoran, in od tistega prvega dne me nate veže čisto poseben odnos, ki traja že 15 let.

Prvi trenutki, prve besede, prve nerodnosti, vse mi je ostalo v spominu, kot bi se zgodilo pred kratkim, vseh osem skupnih let v Mercatorju je bilo eno samo neskončno prijetno sodelovanje, ko nismo spraševali ne za ure, ne za dneve, ne za tedne, mesece, leta, bili smo res kot ena velika družina. In rezultati so prihajali kot plod res trdega dela – Mercator se je razvil iz malo znanega v mednarodno prepoznavno trgovsko podjetje, na katero smo bili tako neizmerno ponosni! Očitali so nam, da smo preveč veseli, da se celo smejimo (?), da delamo, kot da je to naše podjetje (?!?), marsikomu ni bilo jasno, da nam res praktično nič ni bilo težko in da smo delali z veliko dobre volje. Postajali smo vse močnejši, pohvale, nagrade in priznanja so postajali že nekaj tako rekoč običajnega, seveda pa si ob tem ti postajal za nekatere vedno bolj moteč, preveč uspešen, saj smo v Sloveniji vendar vajeni, da ko nekdo dvigne glavo iz povprečja, ga je treba takoj ustaviti in potisniti nazaj, po možnosti čim globlje.

 



In tako so te odstranili na vrhuncu uspehov in odličnega delovanja Mercatorja in nisem bila edina, ki me je bilo resnično strah zate. Vem, da se ti je zrušil svet, tvoja neizmerna energija pa je nekaj časa žal odtekala v prazno. Ti pa si, odkar te poznam, verjel v ljudi, jim (nam) zaupal, kljub temu, da po mojem mnenju nekateri niso bili in niso vredni pravega zaupanja in so ti to žal celo večkrat pokazali. Včasih se mi zdiš kot trmast otrok, ki vztraja in vztraja, pa mu ne moreš prav ničesar dopovedati. Toda tak si bil, tak si in zato si to, kar si! Prav ta vztrajnost, nepopustljivost v trenutkih, ko nihče drug več ne verjame, da je nekaj mogoče, se je pri tebi pokazala kot nekaj, kar ves čas ustvarja in gradi nemogoče! V tem te ves čas občudujem in se obenem bojim zate. Zato sem nekatere zadeve gledala bolj previdno, pa vendar mi ni bilo nikoli žal, da sem ti vedno, res vedno, vse povedala in svetovala odkrito in hvala ti, da si poslušal in razumel, če ne v prvem trenutku, pa prav gotovo nekoliko kasneje, čeprav sva se večinoma razumela kar brez veliko besed. Pustil si mi svobodo v razmišljanju, ki me je gnala naprej. Kot edina ženska v najožjem »najboljšem moštvu« sem se velikokrat počutila kot kraljica, čeprav mi vedno ni bilo lahko. Verjamem, da sem razumela od prvega dne, kaj od mene pričakuješ, vedela pa sem tudi, kje so moje meje in preko njih nikoli nisem šla. Enako čutim in cenim pri tebi.

In tu je še ena tvoja izjemna lastnost – čut za sočloveka, ko se znajde v težavah! Dobesedno si reševal in rešil izgubljeno življenje, pomagal mnogim ljudem v hudih življenjskih stiskah, tudi meni in moji ožji ter širši družini, še enkrat velika hvala! Izjemno sem bila vesela, ko si se ponovno dvignil, našel nov izziv in postal – naš župan!

Nov zagon, novo okolje, novi načrti, nove ideje, nova ekipa, ki jo je bilo potrebno le spraviti v novo družino, postal si še močnejši in prepričljivejši vodja in človek, ki bo pustil za seboj neizbrisljivo zgodovino Ljubljane, tega ti nikdar, resnično nikdar nihče ne bo mogel vzeti!

Bilo mi je v izjemno čast biti ob tebi tudi v tej novi vlogi, skupaj v ponovno izjemnem  »moštvu«, žal pa na »igrišču«, na katerem se nisem najbolje znašla! Saj se nekaj časa spotikaš, padaš in se pobiraš, ko pa ugotoviš, da je padcev preveč, je prav, da odideš – in ponovno si me razumel brez veliko besed. Dragi Zoran – nekoč, ko sem ti jo zaželela, si me vprašal, kaj je pravzaprav prava sreča? Ko te opazujem, vidim, da jo najraje deliš s tebi ljubimi, predvsem s tvojo družino, ki ti pomeni zelo veliko.

Naj bo takih srečnih dni tudi v bodoče veliko, bodi zdrav, okoli tebe pa naj bodo ljudje, ki ti želijo dobro!

Iskreno in z vsemi najboljšimi željami,

Jadranka