ZJ drugi o zoranu

Moja srečanja z Zoranom Jankovićem

Miloš Kovačič

Ko sem spoznal Zorana Jankovića, sem takoj vedel, da je dober organizator, dober trgovec in da je tudi zelo delaven. Spoznal sem ga prek športa, ker je bil na začetku zelo aktiven pri košarki, preden je prešel na rokomet. Sam sem potem postal predsednik Olimpije za košarko in pozneje tudi predsednik planiškega komiteja. Še pozneje sem ga spoznal kot svojega partnerja. Krka in Mercator sta namreč ogromno sodelovala. In spoznal sem ga tudi kot delavca. Ko sem prišel iz Novega mesta, da sem v Tivoliju opravljal svojo funkcijo, je on že igral tenis. Hotel se je dokazovati kot teniški igralec. Dogovorila sva se, da bova odigrala teniški dvoboj. Ni računal name, ki sem dvajset let starejši od njega in sem bil vendarle večji poznavalec tenisa. Igrala sva za pet kilogramov škampov, tako je predlagal. Vendar je izgubil in me potem povabil v Golf klub na Bledu, kjer smo v naši družbi jedli škampe. Prišel je z ženo. Pozneje je bilo takih športnih srečanj še veliko, tudi pri rokometu. Sam sem bil in sem še danes zelo velik prijatelj Mirana Goslarja. Zorana sem spoznal prek Goslarja, ker je bil pri njem v Mercator Investu. Prodajal je opremo za hotele in sem ga spoznal tudi kot trgovca, ker mi je ponujal kompletno opremo za naše Krkine hotele, za Šmarješke toplice, Dolenjske toplice, Otočec. Zelo dober je bil, ne trd, ampak dober, trd sem moral biti jaz kot kupec. V glavnem je uspel in nam opremil hotele, tudi s posteljnino, kopalnicami, kuhinjami, priborom in tako naprej.

Ko pa sem šel na Lošinj, kjer sem imel vikend in sem tam vsako poletje preživel s svojo družino, sem si ogledal tudi nove hotele Aurora, Estera, Bellevue in sem videl približno tako opremo kot pri nas v Šmarjeških toplicah. Vprašal sem, kdo jim je hotele opremljal. Pa so rekli, da Zoran Janković. Se pravi, da je uspel priti tudi na Lošinj in tam prodati. Tudi pozneje sem z njim trgoval, ker je bila Krka ena največjih proizvajalk kozmetičnih izdelkov v takratni Jugoslaviji. Ker ni bilo uvoza in ni bilo deviznih sredstev, sem prodajal Mercatorju veliko kozmetičnih proizvodov. Moral sem se pogajati, kdaj bo kaj plačano, kakšni bodo koraki. Bil je bil težak pogajalec, vendar se je zmeraj držal dogovora.

Srečala sva se potem že kot dobra prijatelja. Poklical me je in mi rekel, da bi rad v Novem mestu odkupil tovarno, ki jo je zgradila Iskra, in postavil trgovski center Mercator. Rekel sem mu, da mu pri tem ne morem pomagati, ker imam sam interes, da tam postavim kozmetično tovarno. Povedal je, da bo prišel na licitacijo. Tovarno sem takrat, ko ni bilo nikjer denarja in ga tudi Mercator ni imel, ocenil na dva milijona mark. Svojemu namestniku sem rekel, da bomo za ta denar tovarno verjetno dobili, saj ne bo nobenega kupca. Namestnik mi je telefoniral čez tri ure. Nismo je dobili, je rekel. Kako da ne?!, sem ga vprašal. Prišel je neki Zoran Janković, direktor Mercatorja, je rekel, ker ga ni poznal. Ponujal je kar štiri milijone, ker je vedel, da je to več vredno. Vprašal sem ga, kako so se potem tolkli. Nismo se, je rekel, mi smo šli kar domov. Tako je prišel v Novo mesto in tam zgradil Mercator. Kadar je bil potem v Novem mestu ali se je peljal mimo, se je obvezno zmeraj javil. Bil je tako delaven, da je tudi ob nedeljah obiskoval svoje trgovine, predvsem nove. Tudi po Ljubljani in tudi ob nedeljah je že navsezgodaj hodil po trgovinah. Pogovarjal se je s predvsem kupci, pa tudi s prodajalci.

 

 



Ko sem v Moskvi ob izgradnji nove tovarne dobil najvišje odlikovanje od predsednika Putina, sem seveda povabil tudi Zorana kot enega od najboljših direktorjev v Sloveniji poleg direktorjev Iskratela, Gorenja in Heliosa. Naredil sem fešto v hotelu National, najboljšem hotelu v Moskvi nasproti Kremlja. Javila se je Zoranova tajnica, da niso pravočasno dobili vize. Takrat sem mu hotel pokazati tudi nove trgovske centre, ki so nastajali v Moskvi. To so dogodki, ki se jih rad spominjam.

Seveda se spominjam tudi Zoranovega dela tukaj v Ljubljani. Tukaj smo se srečevali tudi z njim in s predsednikom Kučanom. Spremljal sem tudi Stožice, ki so res neverjetno interesantne za šport. Brez Stožic ne bi bilo pravega športa v Sloveniji in tudi ne pravih kulturnih prireditev. Srečevali smo se tudi v Planici. Za časa mojega desetletnega šefovanja je bilo v Planici svetovno prvenstvo na letalnicah. Za zaključek sem povabil predsednika svetovnih nordijskih disciplin. Povabljen je bil tudi predsednik države Kučan. Na svečani zaključek je prišel tudi Zoran Janković. Rekel sem mu: Ti pa nisi povabljen, ne? Pa se je oglasila Štefka Kučan: Zorana smo pa mi pripeljali s sabo. Rekel sem, da nisem za to, da je zraven, ker ni bil povabljen in tudi ni nič sponzoriral. Takrat on še ni imel denarja in ni veliko dajal. Dajal je za rokomet, ne pa za Planico, kot smo dajali v Krki, Savi, Telekomu in Triglavu. Gospa Štefka je rekla, da tega ne verjame, pa sem ji dokazal in rekel, da Zoran ne more biti tukaj, čeprav ga je povabil Kučan. Vidiva pa se zelo veliko in se zelo prisrčno pozdravljava. Bil pa sem seveda tudi član Liste Zorana Jankovića.