ZJ drugi o zoranu

Ko so me poklicali in vprašali

Nataša Derapesko

Ko so me poklicali in vprašali, če želim sodelovati v knjigi, sem seveda z veseljem privolila. Kajti o tem človeku lahko povem le in samo dobre stvari.

Ko sem bila povabljena v rokometni klub Krim in sem prvič prišla v Ljubljano, je bil to trenutek, ki se ga bom spominjala vse življenje. Spoznala sem Zorana Jankovića in Vinka Kandijo. Sprejem je bil zelo topel in imela sem občutek, da se poznava že vrsto let.

O Zoranu lahko rečem, da je človek besede; če nekaj obljubi, bo to brezpogojno izpolnil. Mislim, da je bil vsem dekletom v mojem obdobju Krima on kot angel varuh.

V času, ki sem ga preživela na Krimu, smo skupaj zmagovali in zgubljali, se smejali in jokali. Na nek način smo skupaj rasli – me kot igralke, Krim kot klub in Zoran kot naš vrhovni poglavar.

 



Spomnim se, kako smo komaj čakale, da na trening pride Zoran, kajti potem smo sedli na klop (prekinili trening) in se pogovarjali o marsičem življenjskem. On nam je pripovedoval razne zgodbice in anekdote. Neštetokrat smo se do solz nasmejali, potem pa sproščeni in polni novega zanosa nadaljevali s treningom. Včasih se nam je pridružil pri nogometu. Po potrebi celo bos in v srajci, če je prišel s kakega poslovnega sestanka. Vendar ga to ni oviralo pri neizprosnem boju za vsako žogo, vsak gol. Seveda se je igralo do zmage njegove ekipe, ha ha, po potrebi do zore.

Spominjam se dogodka, ko se je elitna Liga prvakinj začenjala takoj po novem letu. Trener nam ni želel dati prostega dne niti 30. decembra. V dvorano na trening je 29. decembra prišel Zoran in me vprašal: »Nataša, ali ste prepričane, da boste zmagale, čeprav bo 30. decembra prosto?« Obljubila sem, da bomo, in smo zmagale na tisti tekmi. To je samo primer, do kakšne mere nam je verjel. Vzajemno pa seveda mi njemu. Po izgubljenih tekmah nas je vedno spodbujal, govoril: »Punce glave gor, to je šport. Ne morete vedno zmagovati, četudi bi si vsi to najbolj želeli. Pomembno je, da ste se borile in dale na igrišču vse od sebe.«

O gospodu Zoranu Jankoviću bi lahko pripovedovala še veliko, vendar to ni moja knjiga. V čast mi je, da sem lahko delček te zgodbe o tem Velikem človeku.