ZJ drugi o zoranu

Bilo je pred kakima dvema letoma

Prof. dr. Rajko Kenda



Bilo je pred kakima dvema letoma, daleč naokrog nikjer nobene predvolilne kampanje, mrtva sezona tako rekoč, čas, ko je videti, da se politiki kar nekako poskrijejo pred volivci. Še kar nekaj časa jih ne bodo potrebovali, pa tudi zarečenega kruha se je že kar nekaj nabralo od zadnjih volitev sem.

Vizita na onkološkem oddelku Pediatrične klinike. Pridejo do naslednje sobe, v kateri leži 14-letni Blaž po presaditvi kostnega mozga. Tih in mrk žalostno gleda predse in ne dvigne pogleda. »Pa kaj je s tabo, Blaž, videti si ves nesrečen,« ga skuša malo razvedriti zdravnik. »Kakšen pa naj bom,« odvrne s tihim glasom. »Včeraj so bili pri županu vsi, ki so osnovno šolo končali z odliko, in dobili diplome, jaz pa tukaj na vseh teh cevkah in sploh.« In naprej strmi predse.

Po viziti zdravnik poišče telefonsko številko in pokliče na županstvo. Pol ure kasneje se pred bolnišnico ustavi avto. Izstopi župan. Sam, nikjer nobenega novinarja, fotografa ali televizijske ekipe. Na recepciji vpraša, kje leži Blaž, in počaka na dvigalo. Nedolgo zatem s prijaznim pozdravom zapusti bolnišnico in se odpelje.

Pred kosilom zdravnik pride k Blažu, ki neutolažljivo joka. »Pa kaj je spet, Blaž, zakaj jokaš?« »Zakaj jokam?« zahlipa fant. »Od sreče jokam. A sploh veste, kaj se je zgodilo? Prišel je župan, k meni, mi čestital in mi dal priznanje, pa še tole kapo in slikala sva se. Od sreče jokam.«

Nekaj tednov kasneje je župan še drugič prišel k Blažu. Na pogreb. Sam.