ZJ drugi o zoranu

Moj Notranj`c

Simon Kardum

Bil je lep poletni dan. Pisalo se je leto 2009. Junij. V Kinu Šiška sem po enomesečnem tenstanju in testiranju kandidatk in kandidatov za pet delovnih mest med 360 prijavljenimi izbral najboljše. Mestni svet me je ravnokar potrdil za pravega direktorja. Šiška je bila še vedno gradbena jama in nič ni bilo bolj norega kot v pasji vročini sedeti v improvizirani pisarni na prostem – na verandi pred M Hotelom. In tuhtati in preračunavati in načrtovati odprtje objekta in programa. SCT s podizvajalci je – kot običajno – zamujal z roki. Zoran Janković jih je, kot običajno, priganjal do onemoglosti. Najraje velikega šefa z Blok Ivana Zidarja. Kot običajno sem se vsak dan, sem ter tja, z notranjskih hribov v obljubljeno šišensko deželo, vozil s svojo kripo. Novinarji (natančneje novinarke) so že vnaprej – kot običajno – minirali še nerojeno dete, eno od investicijskih obljub ljubljanskega župana. Zamude. Finance. Program. Oddaljenost od centra. Strah okoličanov. Politični diskurz, ki ni imel nobene povezave z dejanskim stanjem. Porkaduš, sem si zabrundal, a so ti ljudje normalni. A bi prišle, prosim, malce mimo, da vam v živo razkažem prizorišča in programske potenciale. Kaj konec koncev imam sam in ekipa konkretno opraviti z Jankovićem! Naš mandat je jasen in tu smo zato, da uresničimo dobro zastavljen projekt. In so prišle. Nekatere. Najbolj pasje sicer nikoli, je pa res, da so nehale renčati. Od takrat sem tudi priložnostni vodič po stavbi (danes brez obvezne SCT čelade). In potem me, nekega lepega poletnega dne, kolega Uroš Grilc, takrat kolega načelnik, danes kolega vodja, kot običajno, skrbnik vseh kulturnih zgodb razširjene ljubljanske družine, pokliče in mi pove, da si župan želi srečanja z nami. Takolele, da se vidimo, prepoznamo in spijemo eno kavico. Ob tem me pouči še, da bi bilo pametno postreči še z informacijo o predvidenem odprtju Šiške. Namigne mi še, da je župan čisto kul, a v svojih zahtevah, ko jih enkrat postavi, neizprosen. Oh no, Uroš, sem si mislil in potrdil srečanje. Pa da vidimo, kako zgleda ta naš župan od blizu.

Šišenski trop je bil vesel povabila, sam pa malo manj. Nimam preveč dobrih izkušenj s politiki, da ne rečem, da imam tudi skrajno slabe. Ena taka nalezljiva alergija me popade. Toda, nekaj izkušenj vendarle imam z odločevalci. Večer prej sem si zadal zelo preprosto komunikacijsko nalogo. Kombinacija dramaturgije, čustvene inteligence in govorniških spretnosti. 1. scenarij: Župan nas je povabil na kavo, spijemo kavo, pokramljamo in veselo odidemo. 2. scenarij: Župan nas je sicer res povabil na kavo, a hkrati nam bo predstavil politični šov in od nas v bodoče zahteval brezpogojno vdanost in verjetje v najlepše mesto na svetu. 3. scenarij je ponavadi črn scenarij: Župan nas bo sicer prijazno sprejel, a od mene in ekipe zahteval nemogoč datum odprtja Šiške. Brez ugovora. Po možnosti oborožen s političnimi in uradniškimi pričami.

 



Jasno – kot običajno – zgodil se je črn scenarij. Zoki obvlada uvajalne protokole.  Lepo nas je sprejel. Postregel, stresal šale in v bistvu je bilo vse skupaj kar prijetno. Na začetku. Trop je bil še kar ne prestrašen. Kazalo je super, vsaj uvertura. Potem je švistnil s svojim znamenitim županskim, karakternim in trgovskim bičem. In prav nič mi ni pomagalo, da sem pripravil pisno argumentacijo proti predčasnemu odprtju Šiške. Trije ključni razlogi so bili: neprimeren datum – konec avgusta; vprašljivost pravočasne pridobitve uporabnega dovoljenja in seveda – improvizacija zaradi nepravočasnega testiranja opreme, ljudi in logistike. Kot običajno, predvidevam, je zahteval nemogoče. O pisni utemeljitvi, ob goreči asistenci profesorja Tomca, ni hotel slišati ničesar. Papirja ni hotel sprejeti in ga vsaj preleteti. Kino Šiška se odpira 29. avgusta. In pika. A ne?! Moj odgovor je bil preprost. Če je tako, gospod župan, potem vam zdajci, na tem mestu vračam mandat. Brez pike. In potem je sledil dolg premor, zamrznjena in prebledela slika vseh prisotnih. Dolga kot baročna živa slika. Komična na nek čuden, sprevržen način. In končno: Trgovec v županu se je omehčal in končno smo, stisnjeni v kot, lahko prišli do besede. Sporazumela sva se – kot običajno. In ugotovila, da se po najinih žilah pretaka notranjska kri. Trdi in zahojeni smo kot bukev, a hkrati mehki in odprti kot Cerkniško jezero. Od takrat si dava mir. Na daljavo. In od takrat me župan kliče: moj Notranj'c. To je priložnost, da mu vzdevek vrnem. Čestitam ob jubileju, moj Notranj'c.