ZJ drugi o zoranu

Sapramišje sanje

Svetlana Makarovič



- Ne moti me, zdaj pišem, sem zagodrnjala, ne skači mi na pisalni stroj, že spet sem udarila napačno tipko. In ne delaj se preveč pametno – kakšen računalnik neki, v mojem domu že ne. Tako sem na primer tvojo zgodbo, pa še kakšno drugo čisto v redu napisala na pisalni stroj, in če ti kaj ni prav …

- Pa saj mi je prav, je zacvilila in si gladila brčice, saj ti nič ne očitam, ampak ali ne moreš malo prenehati, da ti povem, kako strašne sanje sem imela, in to ravno v noči pred svojim rojstnim dnem – Nehaj že pisati!

- Zdajle ne utegnem, Sapramiška!

- Pa si prižgi cigareto, da ustaviš čas. Uh, ne puhaj mi v smrček! No, poslušaj. Spala sem v svoji topli kočici in sanjala, da spim in sanjam. Nenadoma pa je zahrumel silen snežni vihar, odtrgal s kočice vrata in me potegnil iz postelje in odnesel daleč v gozd in tam sem se izgubila in zeblo me je in strah me je bilo in sploh nisem vedela, kod se gre domov, in malo je manjkalo, pa bi se zjokala, čeprav veš, da sem sicer zelo junaška miš.

- Pa saj so bile samo sanje, praviš.

- Že, ampak takrat nisem vedela, da sanjam, razumeš. In nič ni pomagalo, če sem si govorila, da gotovo samo sanjam, in tako sem za vsak primer, namreč, če ne sanjam, zavpila na pomoč. In naenkrat sem zaslišala nad seboj nenavaden šum, ki je bil še najbolj podoben mačjemu predenju. In glej, na veji košatega hrasta je res sedel ogromen maček in se na široko smejal. Joj, maček, sem zavpila, da me ne bi slučajno pojedel! Te sanje so že čisto zadosti grozne brez tega – namreč, če so res sanje, in gorje ubogi miški, če niso! In maček mi je pojasnil, da ni tiste vrste maček, ki žre druga bitja, ampak da pripada vrsti dobrodušnih smejalnih mačkov. Sploh pa, je pripomnil, ima naslednji dan rojstni dan in da zato tako na glas prede. O, potem pa vse najboljše, sem zaklicala, ampak pomisli, da imam tudi jaz jutri rojstni dan, ampak jebela cesta, pa tak rojstni dan, ki se začenja s hudimi sanjami, da sem se izgubila v gozdu in ne najdem poti k svoji kočici na Spominčičji jasi!

- Tukajle v tej smeri hodi, Sapramiška, je rekel maček in mi pokazal smer, v katero naj grem. Zamahnil je s šapo, pred menoj so se začele same od sebe kazati stopinje v snegu – in potem sem bila kar naenkrat doma zbujena in pri tebi na lešnikih in zdaj je jutro in je moj rojstni dan – od sanj pa je ostal samo širok mačkov nasmeh, a ni to zanimivo?

- Sej, sem rekla. Še najbolj zanimivo pa je, da imamo vsi trije na isti dan rojstni dan.

- Kako vsi trije? Midva z mačkom, ne pa vsi trije…. Aja, čisto sem pozabila, da imaš rojstni dan tudi ti prvega januarja.

- Lepo, da si se spomnila, Sapramiška. Ali si tudi ti že v letih, ko pozabljaš?

- Oh, na vse pa tudi ne morem misliti, je zaklicala Sapramiška. No, pa vse najboljše nam trem in vsem drugim in prelepi Ljubljani in še dolgo naj … in tako naprej …

Morala sem ji v gobček poriniti kos lešnikove torte, drugače kar ne bi nehala vzklikati in vriskati …

Jaz pa razmišljam o njenih sanjah in vidim pred seboj širok nasmeh tistega mačka … Na koga že me spominja? Hm.

»Sošolka«