ZJ drugi o zoranu

Skrivnost življenja

Tone Kompare

Rad pozabljam, da moje življenje ni samo po sebi umevno. Pogosto razmišljam o tem, zakaj sem, zakaj bivam? Lahko bi me ne bilo. Od milijonov možnosti, sem zaživel prav jaz. Zakaj? Razmišljam tudi naprej. Kako to, da sem poslan prav v ta čas in na ta delček enega najmanjših planetov in z menoj mnogi drugi. In to prav sedaj, v enaindvajsetem stoletju, ne v šestem stoletju in ne v šestdesetem. V času mojega bivanja imam ob sebi konkretne ljudi in ne drugih. Zakaj? In še: med sedaj, v tem času bivajočih, mi je dano, da srečam in spletem vezi ne z vsemi, pač pa predvsem z nekaterimi in s temi potujem naproti večnosti. Kako pa to nastaja, je tudi neke vrste čudež. Včasih so srečanja načrtovana in želena, včasih so dana in so splet okoliščin, ki pa nikakor niso naključne, pač pa so vse vtkane v mojo osebno življenjsko pripoved in zgodbo, čeprav se večinoma tega ne zavedam.

Ko je propadlo kranjsko podjetje Planika, je eden takratnih ministrov prišel k meni in me prosil, če bi Škofijska Karitas Ljubljana mogla pomagati družinam prizadetih delavcev, ki so čez noč ostali brez službe, brez varnosti in brez tudi najnujnejših sredstev za dostojno preživljanje svojih družin. Odločil sem se, da osebno obiščem nekatere podjetnike in direktorje družb, ki bi mogle razumeti nastale razmere in ki bi bili pripravljeni pomagati v tej stiski. Klical sem tudi v Mercator in se najavil pri gospodu Zoranu Jankoviću. Termin za srečanje sem dobil presenetljivo hitro. Obisk je bil uspešen. Hitro sva našla skupni jezik. Čutil sem, da med nama ni vnaprejšnjih predsodkov, kar je mnogokrat pri sestankih in srečanjih z ljudmi, ki imajo različne življenjske usmeritve, zelo pogosta težava in ovira. Gospod Zoran Janković mi je sproščeno pripovedoval o svojem otroštvu in o družini, iz katere izhaja, kako se je preselil v Slovenijo in kakšen je bil njegov celoten kurikulum. Iz pripovedovanja sem v njegovi globini zaslutil in odkril blago in otroško dušo. Mislil sem si, zakaj človek ne more ostati enovit in pristen tudi potem, ko nanj pritisnejo življenjske okoliščine in da ne more ostati popolnoma to, kar v resnici je. Mojo prošnjo je podprl. Podarjeni prispevek je nekaterim družinam prinesel žarek veselja in tolažbe in zavesti, da v življenju le ni vse tako črno, kakor se včasih zdi.

Najin odnos je ostal odprt in spoštljiv. Za dialog in za sodelovanje je potrebno biti občutljiv in spoštljiv.

 

 



In še druga zgodba. Bilo je v letu 2007. V fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja za Dom Janeza Krstnika v Trnovem je bilo precej razgibano. Nekateri meščani niso bili dobrohotni in pošteni. Zaradi njih sem se zopet srečal z gospodom Zoranom Jankovićem. Takratno vodstvo Arhitekturnega muzeja je sprožilo obisk. Zahtevali so soglasje soseda. Srečali smo se na gradbeni parceli. Za soglasje ni bilo nobene ovire. Podpora gradnji je bila zabeležena z zapisnikom. Aprila 2009 je gospod Zoran Janković prišel tudi na odprtje novega Doma Janeza Krstnika v Trnovo.

Ljudje imamo različno življenjsko dediščino, ki sega rodove nazaj. Nihče ni otok, pravi pisatelj. Imamo tudi različno vzgojo, različne življenjske usmeritve in opredelitve. Tudi izbire življenjskih vrednot imamo različne. Včasih se obnašamo, kakor da smo na različnih bregovih in da mostov ne potrebujemo. Pa se motimo. Mnogo imamo skupnega. To je potrebno iskati. To še ne pomeni, da smo »isti«. Ne. Smo različni, vendar iščemo edinost. Slovenci smo po mojem mnenju v tem oziru zelo šibki. Krvni tlak in srčni utrip slovenskega naroda bi morali vsi vsak dan zdraviti in neprestano kontrolirati. Zavedam se, da je taka usmeritev znamenje visoke stopnje človeške zrelosti. Kdo pa ne bi bil rad zrel? Gradnik se sprašuje: »O Bog, ko padem, naj odpadem zrel…« Če bi se pogosteje vprašal, do kdaj bom še tu? Kako bom gledal nase s končnega zornega kota? Kaj bo ostalo za menoj? Ali se bom približal Ljubezni ali pa bom ostal daleč od Nje v svoji zmedenosti, nedorečenosti in izgubljenosti? Kaj pa je življenje drugega kot biti ljubljen in ljubeč. Drugega brez prvega ne gre. In če ne ravnam ljubeče tudi do drugačnega in drugače mislečega, pomeni, da nisem ljubljen. Če sem pa ljubljen, če to tudi doživljam, sem ljubeč in sem raje tiho, se umaknem pred vsemi drugimi, ki tega ne razumejo, in dopustim, da bo tudi zanje prišel čas. Za vsakega človeka pride pravi čas. Tisti čas, ko bo v ognju preizkušen kakor zlato v topilnici. To pa najbrž vsi vemo in priznavamo, da samo ljubezen prenese vsak ogenj in da samo ljubezen ostane, ker je večna in neuničljiva.

Ljubljana, septembra 2012