ZJ drugi o zoranu

Aplavz po divji pesmi Beltinške bande

Vlado Kreslin



Aplavz po divji pesmi Beltinške bande počasi utihne, »umirjam žogo«, na vrsti so Spominčice. Lok zareže v strune in violina zajoče z odra dol v nabito poln ambient čarobnih Križank.

To je ena najbolj emocionalnih pesmi celega večera in zahteva od vseh muzikantov posebno koncentracijo, občinstvu pa običajno vzame dih:

»Na obali, ob jezeru

spet cvetijo,

spet cvetijo,

spominčice.«

Violina zaplava v nebeški solo in tedaj začutim rahel objem okrog ramen. A je Samo, on vendar igra, Tomas s kitaro je predaleč stran … Odprem oči in obrnem glavo: Zoran! butnem v mikrofon, njemu pa malo tiše – »Odlično, samo zdaj nimam časa, nabavi liter vina, pa me počakaj za odrom!« S širokim nasmehom in otroško prostodušnostjo, ki je tako redka, da jo že karajo, se župan najlepšega mesta na svetu odsmeji z odra. V času, ko politiki ne naredijo v javnosti niti kretnje brez svetovalcev, evo ga, pride on na oder pozdravit svojega sošolca s faksa. »Gene«, smo rekli v vojski. On na začetku generacije s svojim 1. januarjem, jaz na začelju z 29. novembrom. Koncert se huronsko konča in ko po drugem dodatku stopim v sobico Srednje šole za oblikovanje, me tam s steklenico vina čaka Zoran.

Skoči še kdaj na oder, gene - generacija!