ZJ novice



Objavljamo kolumno Gorana Vojnovića, objavljeno v Dnevniku 24. septembra 2018. 

Ljubljana nekoč in danes

Odnos Ljubljančanov do Ljubljane določa predvsem spomin. Spomin na mesto pred obnovo, na mesto pred množicami, ki fotografirajo zmaje na Zmajskem mostu. In ker je spomin nezanesljiv, je spomin prevarant, ki svoje luknjica ve zgodbe rad po svoje zapolnjuje, imajo Ljubljančani do stilske preobrazbe svojega mesta zelo raznolike, nasprotujoče si odnose. Seveda je odnos Ljubljančanov do nekdanjega bivališča, ki so ga ljubljanske mestne oblasti v preteklih letih skrbno obnovile in ga oddale turistom, nerazvozljivo prepleten z njihovim odnosom do turistov in turizma še bolj pa z odnosom do ljubljanskega župana, ki hočeš nočeš pooseblja prenovljeno podobo mesta. A kljub temu je videnje današnje Ljubljane usodno pogojeno z videnjem Ljubljane izpred let.

Na to sem se ponovno spomnil, ko sem pred dnevi prav na straneh tega časopisa prebral, da mnogi Ljubljančani zaradi turistifikacije mestnega središča ne dojemajo več kot svoje dnevne sobe. Zastal sem Se vrnil na začetek stavka in ga prebral še enkrat. In še enkrat Bil sem namreč prepričan, da sem nekaj narobe prebral. Če so namreč mestno središče ti mnogi' Ljubljančani prenehali dojemati kot svojo dnevno sobo, sem zbegan razmišljal, bi ga morali nekoč še pred nevšečno jim obnovo in še bolj nevšečnim jim prihodom turistov, dojemati kot takega. V kar pa moj spomin, moj nezanesljivi spomin zares težko verjame. Moj spomin, moj nezanesljivi spomin mestno središče pomni kot prostor, ki so ga čez dan naseljevali avtobusi, v poznih popoldnevih in večerih pa je samevalo čakajoč jutro in nove prometne zastoje. V mojem spominu središče Ljubljane nikakor ni bilo dnevna soba. temveč je bilo predsoba, prostor, v katerem je zjutraj gneča, saj se ljudje drug mimo drugega prebijajo skozenj na poti od spalnice do delovne sobe, dopoldan se potem začnejo premikati skozenj do kuhinje in jedilnice, že kmalu zatem pa se iz delovne sobe napotijo nazaj proti spalnici. Mestno središče Ljubljane je bilo nekoč, tako pravi moj nezanesljivi spomin mesto rnirnobežnih množic, ki so do pete ure popoldan mestno središče zapustile redkim prebivalcem, klošarjem na Prešercu in mulariji pred McDonaldsom.

V mojem spominu, v mojem nezanesljivem spominu na ljubljanskih trgih ob popoldnevih in večerih samevajo avtomobili, kakor samevajo čevlji v predsobi, v temi nabrežij Ljubljanice kakor v mraku stopnišč predmestnih blokov, mladina skriva svoje prve jointe in haložane po ulicah pa le tu in tam nekdo odhiti v dežurno lekarno, kakor zvečer čez predsobo nekdo med reklamami odhiti na stranišče. Ob večerih je v nekdanji Ljubljani povečini temno, redka luč v stanovanjih stare Ljubljane je kakor blag sev luči iz dnevne sobe. ki človeku v predsobi sporoča da v hiši kljub tišini še niso vsi zaspali. V mojem spominu, mojem nezanesljivem spominu je središče Ljubljane prostor, v katerem se nihče ne zadržuje, zato težko razumem nostalgija do tiste Ljubljane prej. do Ljubljane pred turisti. A naš odnos do sedanjosti je pač vselej odvisen od odnosa do preteklosti, od spomina nanjo. Nikdar mi svojega odnosa ne moremo scela racionalizirati, ga razločiti od intimnega in skrajno subjektivnega videnja minulega In s časom naši spomini postajajo le še bolj nezanesljivi, le še bolj varljivi. Bolj ko pozabljamo, bolj luknjičav ko postaja naš spomin, večje prostora za domišljijo s katero zapolnjujemo vrzeli. Lublanostalgiki, ki danes tožijo za izginulim nepotvorjenim šarmom prestolnice, so tako na mah podobni jugonostalgikom. ki so iz leta v leto vse bolj prepričani, da je bilo njim in nam v Jugoslaviji boljše, kot nam je danes. In enako je pravzaprav z Evropo in vse bolj prisotnim evroskepticizmom. Z vsakim letom, ki mine od širitve Evropske unije na vzhod, vse bolj bledi spomin in vse bolj Vzhodnoevropejci pozabljajo, kako veliko je čar časov pred letom 2004 dolgoval nestrpnemu pričakovanju vstopa v Evropo in posledičnemu upanju v boljši, evropski jutri.

Zato se je o Ljubljani danes enako težko pogovarjati kot o Jugoslaviji ali Evropi. Že po nekaj stavkih se namreč sogovornika nehote znajdeta na območju spominskih črnih lukenj, na območju, ki ga polnijo čustva in človekovo nezavedno. Ljubljana se že leta pred našimi očmi vzpostavlja na novo, tako zelo. da se na trenutke zdi, dajo gradimo od začetka mi, njeni prebivalci pa smo nepovratno zapleteni v svoje odnose do minulega mesta, do tiste Ljubljane, ki je že dolgo ni več Ali je morda sploh ni bilo.

Zato niti ne preseneča, da smo Ljubljančani pogosto prepoznani kot neprimeren sogovornik mestnim snovalcem, ne preseneča da ti v naših kritikah vidijo le trmoglavo nasprotovanje spremembam, ki jih je treba v imenu (naj)lepše Ljubljane izigrati, če ne kar ignorirati.

Kar preseneča, je to, da Ljubljančani svojih negodovanj nismo sposobni zapakirati v alternativno vizijo razvoja svojega mesta in je ponuditi volivcem na prihajajočih lokalnih volitvah. Najsi je pravilna ali zgrešena, najsi nam je všeč ali ne, vsaka vizija mora biti redno postavljena pod vprašaj ali vsaj primorana, da vzpostavi odnos do drugih, drugačnih vizij.

Četudi so se torej že vsi pomirili s tem. da bo imela vizija Ljubljane tudi po volitvah isti obraz bi bilo njeno predvolilno preizpraševanje koristno za vse. Tudi za sedanje in bodoče mestne vizionarje.