OnaPlus intervju: "Imam prijetni razvedrili, poroke in obisk gradbišč

· 4 min branje
Nazaj

Devetega maja, ob mednarodnem dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom ter prazniku Ljubljane, je župan Zoran Jankovič sporočil, da v pokoj še ne gre in se bo na lokalnih volitvah potegoval za nov mandat na čelu prestolnice. Delati in živeti za Ljubljano in Ljubljančane ga izpolnjuje. »Biti župan Ljubljane je lepo, je dejal ob napovedi kandidature in obenem pohvalil svojo ekipo, s katero bi želel končati tekoče in izpeljati nove mestne projekte. Optimističen je tudi glede sodelovanja z državo in uresničevanja načrtov nacionalnega pomena.

Uro pred najinim pogovorom ste vložili kandidaturo za nov županski mandat. Konec lanskega leta ste na vprašanja, koliko časa boste Ljubljančane držali v negotovosti glede kandidature, odgovorili, da se boste za kandidaturo odločili, ko boste to začutili v srcu. Dovolite, da vas vprašam, kaj je prevagalo pri ključni odločitvi? Kaj je bil tisti vzgib v srcu?

To je težko pojasniti. Enostavno gre za občutek. Pred odločitvijo o kandidaturi sem preveril, ali sem zdrav. Pri svojih letih grem na preventivni zdravniški pregled enkrat letno. Ko sem dobil potrdilo, da mi zdravje dobro služi, sem se pogovoril s svojo družino. Žena me je med drugim vprašala, kar je bila tudi ena od mojih dilem, češ, kaj bom s časom, če bi se odločil in šel  v pokoj. Ne potrebujem veliko spanja, le 5 ur, tako da bi imel kar precej prostega časa, ki bi ga moral nekako zapolniti. Sedaj so moji dnevi polni. To je moj življenjski stil. In ne le to, v svojem delu iskreno uživam in v funkciji župana Ljubljane se počutim, kot bi bil na dopustu. S tem, da se bom potegoval za še en županski mandat, sem nato seznanil ožji krog sodelavcev. Dejal sem, da bom to uradno naznanil devetega maja, na mestni praznik. Praznovanje dneva zmage nad fašizmom in nacizmom se mi je zdel pravšnji datum. Praznik vsako leto obeležimo s slavnostno sejo Mestnega sveta. Potem sem pomislil, čakajte, odločitev bom objavil devetega maja in moji direktorji vse do zadnjega tega ne bodo vedeli. Šest dni pred devetim majem sem vsem sto petdesetim vodilnim v veliki mestni družini, kamor poleg mestne uprave sodijo še javna podjetja, zavodi, vrtci in osnovne šole, najavil, da bom kandidiral. Odziv je bil bučen. Toplo mi je bilo pri srcu. Najbolj pa me je veselilo, da tega nihče ni povedal naprej, saj me v tistem tednu iz medijev nihče ni klical. Če govorim o politični opredelitvi, sem siguren, da politično niso vsi direktorji »moja opcija«, a službeni odnosi slonijo na odprti komunikaciji, zaupanju in sodelovanju. Danes, 12. oktobra, sem s podpisi občank in občanov vložil kandidaturo za peti mandat. Hvala vsem za podpise. Predstavil sem tudi listo. Razen dveh, eden se je odločil iz poslovnih razlogov, druga se je odločila za skrb za vnuke, je lista praktično ostala ista. Tako preostane še, da bomo skozi kampanjo, vključno z soočenji s protikandidati – ne poznam vseh, jih pa vnaprej spoštujem, vendar ne bojim – povabili Ljubljančanke in Ljubljančane na volišča.

Pričakujete zmago v prvem krogu?

Da.

Ravno na dan najinega pogovora sem prebrala naslov v časopisu: »Ljubljana že ima župana. Zoran Janković – Zoki bo novi in stari župan mesta Ljubljana.«

Nisem še bral, bom prebral zvečer.

Začenjate dan ob časopisju?

Da. Vstajam ob pol šestih, brez budilke. Že 40 let na dom dobivam Dnevnik in Ekipo od začetka izdaje, ki ju preberem zjutraj, popoldan oziroma zvečer še Delo. To so trije mediji, ki jih berem. Vrsto let redno prebiram tudi Nedeljca.

Če se še malo pomudiva pri odločitvah – drži, da se velikokrat odločate intuitivno? Ampak, to, da nimate težav s sprejemanjem odločitev ni toliko zaradi vašega temperamenta, temveč tudi zaradi kilometrine?

Odgovor je da. Lahko povem, da mi intuicija zelo pomaga denimo pri zaposlovanju potencialnih kandidatov za delovno mesto. Kadar sem intuicijo pustil na strani, pa je bilo to zelo redko, sem naredil napako. Izpolnjevanje formalnih pogojev prej preverijo kolegi, ki vodijo postopek, pogovor s človekom pa je tisti, kjer nekaj klikne ali ne klikne. Med pogovorom s človekom moram začutiti iskrenost. To je osnovni kriterij. Z vodjo oddelka, ki potrebuje kader, direktorico in vodjo kadrovske službe imamo dogovor, da razgovor opravimo s tremi izbranimi kandidati za delovno mesto. Na koncu izpolnimo listek in zapišemo prvega, drugega in tretjega favorita. V 95 odstotkih imamo isti vrstni red. Še enkrat povem, to je energija. Že v Mercatorju sem ponavljal, da je osnovna zahteva bili servis potrošnikom, tu smo servis meščanov. In najboljši servis imaš lahko z najboljšimi ljudmi. Moja ekipa je najboljša. To moram povedati na glas.

Ste tudi s tem, namreč, da ne bo dobro, če boste skušali ignorirati glas intuicije, prepričali vašo družino, da se še ne »vpišete v največjo stranko?

Omenil sem že razgovor z ženo. Pri sinovih je bilo obratno. Sedeli smo pri kosilu in sta začela: »Ati, kaj boš pa delal?« Pred dnevi sem se pogovarjal z Američanom, ki je leto starejši od mene, izjemno razgledanim in vplivnim možakarjem. Med drugim je omenil ravno to: »Kaj pa je to sedemdeset let. To je zdaj petdeset.« Ostane pa drugo vprašanje. Kdaj res utrujaš druge? Župan Ljubljane sem šestnajst let in zame je vsak dan lep. Letos sem si vzel pet dni dopusta. Šel sem v soboto in se vrnil v četrtek zvečer. Dva dni prezgodaj. V petek sem prišel brez najave v službo. Povedal sem že, na delovnem mestu se zares počutim, kot bi bil na dopustu. Tukaj neizmerno uživam.

Nočem kar na začetku planiti s tem, ampak, gotovo z bližanjem volitev lahko pričakujete, da se bo okoli vas veliko dogajalo?

To je slaba stran šestnajstih let županovanja. Nisem si mislil, da imamo toliko škodoželjnih ljudi. Nikoli me niste slišali, da bi kadarkoli rekel kaj slabega čez institucije, poimensko pa sem imenoval osebe, ki delajo v teh institucijah in proti meni vodijo postopke z namenom, da me v očeh javnosti očrnijo. Od leta 2012, ko sem se odločil, da bom kandidiral za predsednika vlade, sem prejel osem tožb: dve iz Mercatorja, šest iz obdobja županovanja, od tega so se tri nanašale na Stožice. Do zdaj je s sodbo, kjer sem oproščen krivde, na sodišču zaključenih šest primerov. Odprti sta še dve zadevi za Stožice. Predvidevam, da bo ena dobila epilog še letos. Ne razumem pa, da se kriminalisti, preden začnejo zadevo preiskovat, ne pozanimajo, kakšen je proces dela. Kajti pri nas pogajanja in odločevanje potekata zelo transparentno. Na vsakem dokumentu je moj podpis zadnji od petih, kar pomeni, da ga najprej podpiše vodja oddelka, nato pravna služba, sledi ji finančna, potem podpiše pristojni podžupan in šele na to jaz. Tako da vse poteka skladno s pravili. Je pa hudo, ker se spravljajo na mojo družino in sodelavce. Pred pol leta, ko je Nacionalni preiskovalni urad potrkal na moja vrata ob šestih zjutraj, sem odprl vrata. Bil sem že oblečen, žena je v halji prihajala po stopnicah. Ko se je obrnila, da bi se oblekla, so rekli: »Ne, gospa, vi ne morete nikamor.« Oba sva bila presenečena, da so prišli zaradi nje, ne mene. Policisti, ki so preiskavo opravljali, so svoje delo opravili korektno. Iz hiše so odnesli 24 računov lizinških hiš, ki bi jih sicer lahko pridobili tudi neposredno od njih, če bi jih vprašali. Takrat sem javno rekel, da tega Janezu Janši ne oprostim. Ker sem prepričan, da je za to vedel. Zame je družina sveta.

Vedno, ko vas vprašajo za naprej, odgovarjate, da si želite, da bi se zadeve na sodiščih čim prej končale? Dajte, povejte no, kako zdržite pritisk, ki je očiten, zato, da se vas v javnosti očrni?

Ni enostavno. Ker vem, da sem vedno delal v dobro Ljubljane, sem miren. In vedno tudi pozivam, naj najdejo kogarkoli, ki mi je dal en evro ali sto milijonov evrov. Ne bodo ga našli, ker ga ni. Ni prijetno hoditi na sodišče, vendar se obravnav udeležujem, ker zaupam sodišču in verjamem, da je to edino mesto, kjer je možno doseči pravico. In ne na ulici, pred sodiščem. Državni tožilki, ki vodi vse moje primere, sem denimo predlagal, naj obtožbe, ki se nanašajo na Stožice, združi v en proces, vendar je to zavrnila. Prepričan sem, da vse to počne zgolj zato, da me javnost še trikrat obsodi. Ko sem pa obiskal Stožice, denimo nazadnje, ko je bilo svetovno prvenstvo v odbojki, je bila dvorana polna, tekmo si je ogledalo dvanajst tisoč gledalcev, sem pomislil, kaj naj bi bilo narobe s to dvorano. Popolnoma nič. Ves čas ponavljam, da smo za izgradnjo dvorane, stadiona, devetsto parkirnih mest in še štiristo nedokončanih, za vso infrastrukturo, Štajersko cesto in mostiček čez njo, iz proračuna plačali 114 milijonov evrov brez davka, v  proračun pa smo izključno zaradi projekta prejeli 111 milijonov evrov. Javni del Stožic še kako živi, na stadionu in v dvorani se letno zvrsti milijon obiskovalcev. Stožice so nas stale tri milijone evrov in davek, ki smo ga plačali državi. To je naš največji finančni uspeh. Žal pa mi je zasebnih podjetij, ki so propadla, ker jim sindikat bank ni odobril posojila. Potrebovali bi petnajst milijonov evrov in projekt bi bil dokončan.

Ampak številke govorijo zgodbo o razvoju Ljubljane. In so: šestnajst let in 2400 projektov, kolikor ste jih z ekipo realizirali, in zaradi njih je Ljubljana živa, sodobna, lepa,. Najlepša, kot imate navado reči.

Brez ekipe ne gre. To je podobno, kot v kolektivnem športu. Jaz sem kot trener, vsakomur moram najti pravo mesto, ga motivirati in zaščititi. Imam najboljšo ekipo sodelavk in sodelavcev, na katero sem izjemno ponosen. V vsaki ustanovi, podjetju je najpomembnejši socialni kapital.

Za katere projekte si najbolj želite, da se uresničijo?

Pred enim letom, ko sem razmišljal, ali bom še enkrat kandidiral ali ne, sem si zastavil pet projektov, za katere si želim, da se končajo. Eden je trgovski del Stožic, ki ga je od slabe banke kupil Izet Rastoder. Potem je Bežigrajski športni park, oziroma Plečnikov stadion, kjer je večinski lastnik Joc Pečečnik. MOL na stadionu nima nobenih zemljišč, temveč ob stadionu. Pri projektu Emonika se zadeve premikajo in v tem mesecu bomo začeli z gradnjo potrebne infrastrukture na Vilharjevi cesti. Na seznamu je še prenova osrednje tržnice z gradnjo podzemne garažne hiše. Novi Center Rog se gradi in drugo leto bo končan. Izpostavil bi še izgradnjo kanalizacijskega kanala C0. Prepričan sem, da bomo projekt drugo leto končali in bo kanalizacijo imelo 98 odstotkov hiš, leta 2006 pa jo je imelo zgolj 68 odstotkov. S tem bomo tudi dodatno zaščitili čisto pitno vodo, kajti odpravili bomo 6.400 greznic, od tega 4.500 Ljubljani in 1.900 v Medvodah in Vodicah. Potem se lahko začnejo razvijati Nove Stanežiče – tehnološki park s spalnim naseljem in vso pripadajočo infrastrukturo. Če bo država sprejela uredbo za gradnjo sežigalnice, bomo mi zgradili najsodobnejšo z najboljšo možno tehnologijo, ki ta trenutek obstaja. In bo čistejša v primerjavi z izpusti premoga iz toplarne, ki ga sedaj uporabljamo za gorivo. Pa  uporabljamo najčistejši premog, ki ga uvažamo iz Indonezije. Končujemo tudi gradnjo plinsko parne enote. Od drugih projektov se uresničujejo gradnja mestnih stanovanj, urejanje cest, kolesarskih stez in pločnikov, uredili bomo Minipleks v podhodu Ajdovščina, dogradili Baragovo semenišča. Na področju športa smo dobili gradbeno dovoljenje za obnovitev bazena Vevče, izvajalec bo začel graditi do konca leta, prenovili bomo atletski stadion Žak, že prenavljamo olimpijski bazen Ilirija. Vsa dela potekajo skladno z načrti. Danes sem prejel eno res meni pomembno priznanje, najvišje priznanje Zveze borcev za vrednote NOB Slovenije. Ko sem se vračal s podelitve, sem si spotoma ogledal, kako potekajo dela na Čufarjevi cesti, kjer bo peš cona, in drugič sem si šel ogledati gradnjo pokritega olimpijskega bazena Ilirija. Po zaključeni drugi tretjini temeljne plošče, bodo začeli delati stene. Pohecal sem se, da bi se za novo leto, če bo kaj dežja, lahko kopali. Na prelomu naslednjega leta bo Ilirija odprta.

Ko ste vprašani o pozidavi Ljubljane, posebej, ko gre za stanovanjsko gradnjo, odgovarjate, da znotraj mesta iščete degradirana in opuščena zemljišča ter ne zazidavate zelenih površin. Koliko tržnih in neprofitnih stanovanj se gradi v Ljubljani?

V tem trenutku je v fazi gradnje za trg več kot dva tisoč stanovanj. Če želimo, da cena nepremičninam pade, se jih mora drugo leto začeti graditi še tri tisoč. Prostora je dovolj in teh pet tisoč stanovanj na trgu bo zagotovo pripomoglo znižanju cene. To je prvo. Drugič, mi imamo v programu tudi približno v štirih do petih letih dokončati dva do tri tisoč mestnih stanovanj, kar bi moralo pokriti potrebe po neprofitnih stanovanjih. Zdaj jih imamo 4500. So pa naša mestna stanovanja najcenejša, najemnina znaša 3,5 evra na kvadratni meter.

Ste se s predsednikom vlade Robertom Golobom pogovarjala o sodelovanju države in glavnega mesta?

Govorila sva. Ta trenutek nam grozijo tri krize. Covid-19 je čez počitnice »počival«, zdaj spet kroži, vendar imamo do bolezni drugačen odnos. Predvsem pa ni več ukazov, bolj gre za priporočila za zaščito. Srčno upam, da bo kakšno od zdravil, ki prihajajo na tržišče, dokončno zajezilo nalezljivo bolezen. Glede energetske krize poudarjam, da je dr. Robert Golob največji strokovnjak na tem področju in zato najboljši med premieri, saj ve, za kaj gre. Pomembno je, da bo postavil kapico cene za plin in elektriko za gospodinjstva, šole, vrtce, domove za starejše, zdravstvene, športne in kulturne ustanove Tretja je prehranska kriza. Vprašanje je, kako jo obvladati. Smiselno bi bilo pospešiti to, kar smo vpeljali že s kolegi iz uprave v Mercatorju: kratke dobavne verige, prednost slovenski proizvodnji. Leta 1998 smo imeli 74 odstotkov lokalno pridelane hrane in to je tisto, kar tudi ohranja proizvodnjo.

Dejstvo je, da vam Ljubljančani očitno zaupajo, nenazadnje ste dali mestu novo podobo in vzdušje. Vemo tudi, da ste odprti seveda tudi za pogovor z njimi.

Vsak prvi torek v mesecu imam dan odrtih vrat za meščane in do zdaj me je obiskalo 32.000 občanov. Pogovori z njimi so koristni, saj se ljudje name obračajo s svojimi težavami, ki jih poskušamo skupaj rešiti. Nikoli pa ni možno vsem dati pozitiven odgovor. Tudi, ko rečem »ne«, vedno pojasnim, zakaj. Teh pogovorov se resnično veselim, prav tako tudi srečanj z mimoidočimi na ulici, ko povejo, kako samo vidijo mesto. Temu smo rekli že v Mercatorju: Management by walking around. Torej, težko bi ravnal drugače, kot da ne bi šel med ljudi. V tem resnično uživam.

Gostujete tudi na radiih in poslušalcem odgovarjate v eter. Voditelj Klemen Bučan je o vas dejal: »Župan Zoran Janković je pa pravi fenomen, ve čisto vse! Vsako luknjo v asfaltu pozna, za vsako odpadlo vejo z drevesa ve, ni enega gradbišča v Ljubljani, za katero ne bi vedel, od kdaj do kdaj se bo tam delalo, on ve več o Ljubljani kot Google. Takega župana v Sloveniji in tudi drugod zagotovo ni!«

Hvala lepa. Ob sobotah in nedeljah imam dve prijetni razvedrili, sploh ne dolžnosti: eno so poroke, ki jih opravljam – pred vsako slovesnostjo se s bodočima zakoncema pogovorim, da začutim energijo, saj moram tudi sam med obredom uživati – drugo je obiskovanje gradbišč, kjer se pogovarjam z delavci, sosedi in spremljam, kako dela napredujejo … To mi je v veliko zadovoljstvo.

In ko si ogledujete projekte na terenu, še z večjim nasmehom rečete: »Lepo je biti župan Ljubljane.«?

Absolutno. Jaz celo pravim, da je lepo in lahko biti župan Ljubljane. Pri taki ekipi, ki je najboljša, dodam, da meni ostane samo še, »da se slikam in držim govore«.

Skromen človek ste, mar ne?! Je res, da je vse, kar potrebujete Golovec in trenirka? 

To je dejstvo. Bom drugače rekel. Ne igram, denimo, golfa, ob neki priložnosti pa sem se peljal z jadrnico in sem po slabi uri rekel konec, to ni zame. Na dopust grem zaradi žene in vnukinj, 6 dni v tednu. Sicer pa je zame vsak dan v službi, kot da sem na dopustu. Kaj je lepšega, kot ko pridem domov, se odpravim na Golovec, potem pa v kavbojke in na gradbišče!

--

Avtorica: Klavdija Miko
Foto: Črt Piksi

Nazaj

© 2022 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.

Piškotke uporabljamo za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaše izkušnje. S klikom na "prilagodi nastavitve" lahko upravljate z nastavitvami piškotkov. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih.