Objavljamo pogovor z Zoranom Jankovićem, objavljenim v Glasilu Ljubljana.
---
Župan, sreda popoldan je, v vašem urniku pa smo komajda našli prostor za ta pogovor. Zdi se, da vaša res delovna vnema niti za hip ne popušča, saj vas lahko v mestu srečamo skorajda na vsakem koraku.
To je moj način življenja, ki me spremlja že 40 let. Del dneva preživim v pisarni, sicer pa mi je najljubše delo na terenu, ko se srečujem s someščankami in someščani ter z mnogimi, ki izvajajo številne projekte ali programe za Mestno občino Ljubljana. Priznam, da mi je to delo pisano na kožo. Moj današnji urnik ni nobena posebnost, maloprej smo se s sodelavci vrnili z otvoritve prenovljenega doma za starejše na Bokalcah, spotoma smo si ogledali še štiri projekte, ki ravnokar potekajo: na Prešernovi cesti do Erjavčeve so pravkar polagali fini asfalt, ogledali smo si novo zapornico na Brdnikovi, ki bo rešila Rožno dolino pred poplavami, saj bo zadržala 800 kubičnih litrov vode, in parkirišče pri pasji šoli na Brdu, ki bo služilo kinologom in zaposlenim v Tehnološkem parku Ljubljana. Zaključili smo z ogledom severnega dela Slovenske ceste, ki bo do Trdinove ob ugodnem vremenu končana do konca septembra.
Večkrat poveste, da v vašem delu in tem res intenzivnem tempu, vključno z rednimi nedeljskimi obiski gradbišč, neskončno uživate in da si ne predstavljate drugačnega načina življenja …
To sem sicer že večkrat povedal. Avgusta sem opravil temeljit pogovor sam s sabo na dvournem sprehodu na Golovcu, ki je »moj« hrib za sproščanje. Pred tem sem opravil tudi zdravniški pregled, ki je potrdil, da je moje zdravstveno stanje odlično. Decembra lani sem tehtal med štirimi opcijami: pokoj, gospodarstvo, državnozborske volitve ali lokalne volitve. Pokoja si pri moji delovni energiji ne znam predstavljati. Zaradi že tako razpršenih strank na levici državnozborske volitve z mojo stranko zame niso bile sprejemljiva opcija, saj bi še dodatno drobili glasove levice. Ponudbe iz gospodarstva so bile res mikavne, a na koncu je prevagalo dvoje: številni klici Ljubljančank in Ljubljančanov, ki se jim zdi povsem samoumevno, da ponovno kandidiram, in pa moja odlična ekipa, ki dokazuje, da se da zmagovati tudi v javnem sektorju.
»Golovcu« je v začetku septembra sledila vaša napoved kandidature za novi županski mandat.
Prepričan sem, da bo novi mandat prinesel projekte, ki bodo resnično češnja na torti v razvoju Ljubljane. Volivke in volivci bodo seveda odločili o tem, a vedo, kaj je zadnjih dvanajst let prineslo Ljubljani. Zato neskromno pričakujem zmago v prvem krogu. Seveda bom vesel vsakega glasu zame in predvsem za Listo Zorana Jankovića, ki že 12 let omogoča razvoj Ljubljane, a v prvi vrsti pozivam vse volivke in volivce, da se v čim večjem številu udeležijo volitev in s tem jasno izrazijo, kaj je njihova volja in kakšno Ljubljano si želijo.
Skupaj z vami je kandidaturo napovedala tudi celotna vaša ekipa podžupanov. V slovenskem političnem prostoru je takšna kontinuiteta vodstva izjema. Kaj vam pomeni to zaupanje in povezanost vodstvene ekipe?
To je neprecenljivo. Zaupanje med podžupanjama in podžupani ter menoj je obojestransko. Vse podžupanje in podžupane sem izbral sam, vsi so s svojim delom, strokovnostjo in pozitivnim odnosom do razvoja Ljubljane dokazali, da so zaupanja vredni, da se med seboj spoštujejo kljub dostikrat različnim mnenjem in stališčem. Ko sem se z vsakim od njih pogovarjal, kako gleda na izzive za naprej, smo prišli vsi do zaključka, da moramo začete projekte zaključiti, da bomo nekatere premaknili z mrtve točke po desetih letih. Če temu dodam še sodelavce mestne uprave, direktorje javnih zavodov in podjetij, ki sem jim svojo odločitev sporočil na skupnem srečanju, potem mi olajšanje in zadovoljstvo, ki so ga ob tej moji odločitvi izrazili, daje še večji zagon za delo, ki je pred nami.
Pa nadaljujva prav tu. Če ekipi podžupanj in podžupanov dodamo še 36 javnih zavodov in podjetij, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, pa 23 vrtcev, 48 osnovnih šol in 4 glasbene šole, ki vam jih je v dvanajstih letih uspelo povezati v »veliko mestno družino«, potem lažje dojamemo fascinanten podatek, da je bilo v obdobju 2007–2017 izvedenih skoraj 2000 novih projektov. Kateri od teh vam je najbolj pri srcu? Ali drugače, za katere projekte vas občanke in občani največkrat pocukajo za rokav?
Pretežko vprašanje. Čisto vsak projekt nekomu veliko pomeni. Občanke in občani imajo vsak svoje preference: nekomu se zdi nov park največji dosežek, nekomu urejena cesta s pločnikom, spet drugemu športna površina ali pa možnost, da uresniči kak kulturni program. Pred tedni sem na Facebooku izpostavil enega od zadnjih velikih projektov, na katerega sem res ponosen: obnova Gosposvetske ceste je nastala po načrtih arhitekta Roka Žnidaršiča. Mene pa navdušuje sprememba, ki jo je ta arhitektura prinesla: ulica je naenkrat zadihala, široki pločniki, trg pred protestantsko cerkvijo je zaživel, ko bodo drevesa dobila še malo večje krošnje in ko bo prostor pred kavarno Evropa dobil končno podobo, bo to povsem drugačen prostor. Na to moje razmišljanje se je odzval občan, ki je povedal, da je fino, da je Janković ponosen na prenovljeno Gosposvetsko, a da se njemu zdi prenovljena Zaloška večja pridobitev. Zaloška je pomembna prometna žila, dobila je novi rondo in prostor za vse udeležence v prometu, Zdravstveni dom Vevče je dobil novo parkirišče, če temu dodam še novi sodobni vrtec v Kašlju in prenovljeno šolo Polje, potem je tudi tam sprememba res velika, in razumem, da občani različno izbirajo po njihovem največjo pridobitev zanje.
Vizija »Ljubljana 2025«, ki ste jo predstavili leta 2007, ob vašem prvem mandatu županovanja, se še danes bere kot drzna in celovita, saj določa prostorske in družbene vrednote, ki jim sledijo vsi razvojni projekti na vseh področjih. V dobrem desetletju kasneje je uresničenega veliko, vse pa ne. Kaj najbolj obžalujete, da vam ni uspelo uresničiti?
Vizija je bila oblikovana pogumno, je pa tudi nekoliko »podjetniško« načrtovana. Ko smo jo oblikovali, še ni obstajal projekt Zelena prestolnica Evrope, kar pomeni, da smo s svojimi projekti tudi brez tega že vse od začetka sledili zeleni viziji in trajnostnemu razvoju ter tako leta 2016 postali Zelena prestolnica Evrope. Bom konkreten. Vsega nam seveda ni uspelo uresničiti, razlogi pa so ponavadi zelo kompleksni, a to so projekti, ki sem jih prej imenoval »češnja na torti« razvoja Ljubljane: na področju športa bazen Ilirija, prav težko mi je bilo hoditi tja na tekmovanja in proslave, saj nisem mogel napovedati, kdaj bo obnova stekla. Danes lahko rečem, da smo pred podpisom pogodbe s projektantom. Pred nami so še atletski stadion v Šiški in bazen Vevče. Na področju kulture sta to Galerija Cukrarna, katere obnova je zame že realnost, saj je pogodba o obnovi podpisana in bomo v dveh letih dobili največji razstavni objekt v Sloveniji, in pa Center Rog, katerega obnova bo stekla takoj po zaključku sodnih postopkov. Ampak moram reči, da se še posebej veselim obnove Baragovega semenišča, ki je sedaj v lasti občine in o katerem doslej nismo veliko razmišljali. Prof. Koželj je zasnoval projekt, s katerim bo nastalo novo umetniško-izobraževalno-kongresno središče. Pa seveda prenova osrednje tržnice in garažna hiša pod njo: pričakujemo gradbeno dovoljenje in ureditev tega območja. Tisti, ki govoričijo, da ne potrebujemo garažne hiše pod tržnico, očitno tržnice ne obiskujejo. Najslabša situacija glede smeti v Ljubljani je namreč ravno na tržnici, v samem središču mesta, kar je res nevzdržno, in če kdo ne verjame, naj vpraša prodajalke in prodajalce. Da o prometnem kaosu, ko se zapira tržnica, sploh ne govorim. Prepričan pa sem, da bodo tudi projekti zasebnih investitorjev v naslednjem obdobju dobili nov zagon. Pričakujem, da bo Plečnikov stadion v naslednjih mesecih dobil gradbeno dovoljenje, saj dogajanja v zvezi z njim ne razume nihče več. Sem pa zelo hvaležen Jocu Pečečniku, da je potrpežljiv s tem projektom in da vztraja. To so recimo projekti, ki me navdihujejo in se jih iskreno veselim, še posebej zato, ker že danes vem, da jih bomo končno, in po mnogih ovirah, uresničili.
Ne moreva mimo največjega kohezijskega projekta »Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja«. 1127 km obstoječega kanalizacijskega omrežja v MOL bo v pičlih dveh letih daljšega za dobrih 100 km, priključenost na kanalizacijo pa se bo v MOL dvignila na 98 %. Toda pri tem ne gre le za kanalizacijo, temveč tudi za celovito obnovo številnih cest in ulic. Bo ta obsežni projekt dokončan v roku?
Zagotavljam, da bo realiziran v roku. V tem trenutku so zgrajeni že 3 kilometri kanala C0 od skupno 12 kilometrov, kolikor se razteza skozi Ljubljano. V tem smo zelo dobri, saj se znamo z izvajalci del uspešno pogajati in posledično dobro načrtujemo prenove. Gre za 261 cest, skoraj 20 % vseh cest in ulic v Ljubljani, ki bodo v celoti prenovljene iz tega naslova, njim pa je treba dodati še 60 cest, ki bodo prenovljene z drugimi viri. Je pa pomembno še nekaj. V tem projektu ne gre samo za Ljubljano, gre za širše območje, vanj se vključujejo tudi Medvode in Vodice. Pri čistem okolju namreč moramo videti širšo sliko in se zavedati soodvisnosti več občin za skupno dobro. Sem predsednik sveta Ljubljanske urbane regije, ki združuje župane 26 občin iz osrednje Slovenije. Razvojna sredstva delimo po ključu števila prebivalcev. Ko pa je prišlo do projekta kanalizacije, smo bili priča zanimivemu obratu. Občini Log-Dragomer bi po tej formuli pripadlo dobrih 800.000 evrov, a smo vsi župani soglašali, da naj Log-Dragomer trajno in celovito reši problem kanalizacije, ki na koncu razbremeni tudi Ljubljanico. Tako je ta občina dobila za ta namen 9 milijonov evrov evropskih sredstev, več kot desetkrat več od prvotnega zneska. Skratka, ne glede na našo različno politično usmerjenost in dejstvo, da si vsak prizadeva za dobrobit svoje občine, smo bili vsi župani brez izjeme soglasni glede razvoja, ki je na koncu dober za celo osrednjo Slovenijo.
Da je Ljubljana mesto z visoko kvaliteto življenja, pričajo tudi iskalci stanovanj. Direktor Javnega stanovanjskega sklada MOL Sašo Rink je aprila povedal, da je na javnih razpisih za nepridobitna stanovanja uspešnih le slabih 10 % prosilcev. Polje III, Knobleharjeva ulica, Hladilniška pot so nekatere lokacije, kjer je Skladu uspelo zgraditi nova stanovanja. To je nedvomno pereč problem, ki bo še dolgo prioriteta mestne politike.
Potrebe in pritisk na Ljubljano so izjemni in ponosen sem, da nam je uspelo fond povečati za več kot 1.500 stanovanj in rešiti toliko stanovanjskih problemov. Skupaj upravljamo že s 4.200 stanovanjskimi enotami. Uspešno smo izvedli tudi prvi javni razpis za mlade posameznike, družine in pare, kjer smo z žrebom izbrali 30 mladih, ki se jim je nasmehnila sreča. Moj cilj in zaveza za prihodnost sta jasna: 1.500 novih nepridobitnih stanovanj v naslednjih štirih letih. Del jih bomo zgradili, del odkupili na trgu. Pričakujem, da bo država sprejela naš predlog o možnosti večjega zadolževanja Javnega stanovanjskega sklada. Smo pa edini v državi, ki smo razvili poseben in čisto konkreten mehanizem za reševanje stanovanjske problematike mladih: oblikovali smo ločen fond stanovanj in poseben javni razpis, na katerem mladi pridobijo nepridobitna stanovanja za deset let – potrebujejo le še srečo pri žrebu. Ob tem so projekti stanovanjske gradnje Brdo 2, Povšetova, Polje IV, Rakova jelša II, ki bodo prinesli znatno število novih stanovanj, že v različnih fazah izvedbe. Prepričan sem tudi, da bodo zasebni investitorji širili ponudbo in da bo cena stanovanj padla, realna cena stanovanja v Ljubljani, z izjemo najožjega središča, je 2.200 evrov na kvadratni meter brez davka.
Ljubljana seveda niso samo investicije, ampak tudi programi na vseh področjih, ki so namenjeni različnim skupinam občank in občanov. Od sociale in zdravstva, kulture in športa do izobraževanja in okolja. Večina teh področij ima na ravni mestne politike sprejete dolgoročne strateške načrte, kar prav tako potrjuje, kako pomembno je zavedanje, da je razvoj mesta skladen in celovit.
Tu smo prišli do točke, ko bomo morali opraviti temeljito evalvacijo, kako v bodoče ohranjati to razmerje med investicijami in programi. Dejstvo je, da ni področja, ki ga v zadnjih dvanajstih letih ne bi nadgradili. Dejstvo je tudi, da programi brez osnovne infrastrukture, brez ustreznih stavb in ustrezne opreme ne morejo zaživeti: težko bi denimo govorili o našem uspešnem Festivalu Bobri, če zanj ne bi imeli ustreznih gledaliških prostorov. 280.000 ur letno brezplačne vadbe lahko dajemo našim športnim društvom zato, ker imamo ustrezno športno infrastrukturo, 250 prostorov dajemo brezplačno v najem kulturnikom zato, ker te prostore imamo, in tako naprej. Želim si, da bi se v prihodnje okrepil tudi nevladni sektor na okoljskem področju, kjer je nevladnih organizacij danes malo, njihova vloga pa bi bila dragocena. Res pa je tudi, da je želja in potreb v programskem smislu res mnogo in da je na koncu potrebno nekomu dati prednost. Ob tem v Ljubljani sistematično postavljamo visoke standarde: smo edini v državi, ki smo statično pregledali vse javne stavbe, kajti varnost vseh, tako obiskovalcev kot izvajalcev programov, je na prvem mestu. In če smo denimo sanaciji te in te šole dali prednost pred drugo, potem pričakujem, da naslednjih deset let v obnovljeno šolo ne bo potrebno vlagati. Slej ko prej bodo vse šole prišle na vrsto, saj vanje vlagamo res veliko: 47 milijonov evrov v letošnjem letu samo za investicije. Ponosen sem, da vse naše nove stavbe programsko uspešno živijo, kar pomeni, da je bilo načrtovanje dobro in uporabniki, ki stavbam dajejo dušo, pravilno izbrani.
Dve zgodbi, ki sta povezani z vašim županovanjem, letos praznujeta 10-letnico delovanja: Kinodvor in Kino Šiška. Pri obeh je šlo za kompleksno odločitev: ne le zahtevna investicija v prostore in opremo, ampak ustanovitev dveh javnih zavodov, z zahtevno nalogo ustvariti nov program ter vpeljati nov način delovanja na svojih področjih, prvi na filmskem, drugi na glasbenem. Danes sta oba javna zavoda zgodbi o uspehu in si brez njiju ne znamo zamisliti kulturnega utripa Ljubljane.
Priznam, da sem bil pred desetimi leti, ko sem slišal za obe ideji, v velikem dvomu, celo v strahu, ali bosta Kinodvor in Kino Šiška dejansko programsko zaživela in pritegnila novo občinstvo. Zame sta danes oba čista presežka, narejena sta bila iz nič, v dveh objektih, ki sta bila zaprta in pozabljena od vseh. Danes sta obe instituciji zelo samozavestni glede širitve programov: Kino Šiška je dobil nov razstavni prostor v Plečnikovih tržnicah, DobroVago, aktivno razvija in programsko nadgrajuje tudi svoje dvorišče; pred Kinodvorom je velika investicija v minipleks na Ajdovščini. Za slednjega sem prepričan, da bo uspešna zgodba, ki bo programsko pomenila tudi zaključek prenove Slovenske ceste. Brez odličnih ekip si sam ne bi upal graditi zidov, ko pa vidim zadovoljne uporabnike, potem vem, da je in bo to zgodba o uspehu.
Zadnji vaš mandat v Mestnem svetu je drugačen tudi po tem, da je Lista Zorana Jankovića morala skleniti koalicijo še z dvema strankama. Pri tako operativno in izvedbeno učinkoviti dinamiki uresničevanja razvojnih projektov je ta politična okoliščina lahko problem. Primer: sprejeti Občinski podrobni prostorski načrt je bil podlaga za 87 izvedbenih aktov, ki jih je od leta 2017 do danes sprejel Mestni svet. Kako ocenjujete delo mestne koalicije?
Delo koalicije ocenjujem pozitivno, saj so v njej ljudje, ki jim je mar za Ljubljano. Moram ob tem povedati, da so bili svetnice in svetniki Liste Zorana Jankovića večkrat deležni očitkov, da so »molčeča večina«, saj se na zasedanjih Mestnega sveta niso veliko oglašali. Zakaj? Ker so svoje delo opravili na pristojnih odborih Mestnega sveta, kjer ni kamer. Ker jim je bolj kot osebna promocija pomembno dobro opravljeno delo. Medtem pa opozicija, namesto da bi prispevala argumente in strokovne poglede o gradivih Mestnega sveta tam, kjer je temu pravo mesto, raje izkorišča pozornost kamer na sejah. Pri čemer je bila v razpravi praktično proti vsem točkam, ki smo jih predlagali, niso pa glasovali proti, kar je zanimivo. Zato je pomembno, da Ljubljančanke in Ljubljančani vedo, da je za uspešno delovanje župana potrebna tudi močna Lista Zorana Jankovića, ki odgovorno opravlja svoje delo in je garancija za učinkovito delovanje občine.
Lahko potrdim, da so vsaj tisti svetniki koalicijskih strank, ki sem jih pobaral, zadovoljni z doseženim v tem mandatu. Vsaj nekateri pa pogrešajo projekt, ki ni bil izveden in je bil del koalicijskega dogovora – Medijsko središče Ljubljane. Pravijo, da projekt pri vas nikoli ni imel resnične podpore.
Drži. Ker bi bilo razumljeno kot županova televizija. Sam si namesto tega želim čim več neodvisnih medijev, ki ustvarjajo program za objektivno informiranost občinstva in ne po nareku političnih strank ali drugih lobijev, čemur smo žal prepogosto priče. Če pa bi se denimo v tak projekt združilo 11 slovenskih mestnih občin, potem bi to utegnilo biti nekaj drugega: če bi vsaka občina dala podporo svojemu delu, bi naenkrat postali zanimivi za širok krog gledalcev, hkrati pa bi občine dobile vpogled, kako se razvijajo, in bi tako nastala še kakšna nova dodana vrednost.
Tik pred pričetkom novega šolskega leta je bilo videti, da je Ljubljana eno samo gradbišče. Zadnjič sem ujel komentar, da je samo še Stuttgart večje mestno gradbišče. Pa vendar kljub nenehnim delom in zaporam promet nekako teče. Ste zadovoljni z razumevanjem občanov glede tega?
Izjemno. Moramo pa priznati, da smo v Ljubljani še vedno zelo navezani na svoje avtomobile: raziskave kažejo, da je od desetih vozil kar v devetih samo voznik brez sopotnikov. Ljubljančanke in Ljubljančani preprosto vidijo, da se na gradbiščih dela resno, da se dela intenzivno in vsak dan, to cenijo ter so zato pripravljeni spremeniti svoje siceršnje poti ter se prilagoditi. Po vseh analizah in primerjavah Ljubljana ni mesto, kjer bi bila prometna gneča pretirana. Ko je bil denimo konec avgusta zaprt tunel pod Ljubljanskim gradom, mimo katerega se tudi sam vsakodnevno vozim, me je bilo resnično strah, kaj bo to pomenilo za promet. A ni bilo nobenega prometnega kolapsa. Kar pomeni, da je sodelovanje redarjev s policijo dobro, da dela in zapore pametno načrtujemo in da so meščanke in meščani dobro seznanjeni s stanjem na cestah.
Občanke in občani imajo pri vas odprta vrata, po novem celo večkrat mesečno. Od leta 2007 do danes ste jih osebno sprejeli preko 26.000, na vas pa se obračajo s takšnimi ali drugačnimi problemi. Katera njihova vprašanja vam najbolj zlezejo pod kožo?
Dnevi odprtih vrat so zame vse prej kot enostavna izkušnja, vendar je obenem ta neposredni stik z občankami in občani neprecenljiv, saj zagotavlja realno informacijo predvsem o tistih zadevah, ki jih ljudje potrebujejo. Največ vprašanj zadeva stanovanja, vrtce, zaposlitve, socialne pomoči, pa zemljišča, skratka, veliko je različnih tem. Vsa vprašanja, ki jih postavijo občani, pregledamo s sodelavkami in sodelavci mestne uprave in poskušamo najti rešitev, če je le v naši moči. Če pa so želje neupravičene in jih ni možno realizirati, rečem tudi ne.
Česa se lahko v vašem morebitnem novem mandatu občanke in občani Ljubljane najbolj veselijo? Kaj je tisto, kar bo vzpostavilo pozitivno razliko, zaradi česar bodo še bolj ponosni, da živijo v Zeleni prestolnici Evrope?
320 cest bo v celoti prenovljenih z vso potrebno infrastrukturo, vključno s kolesarskimi stezami in zelenimi površinami ob njih. Načrtovane investicije v kulturo sem omenil: Galerija Cukrarna, Center Rog in Baragovo semenišče. Športni objekti: bazen Ilirija, nov bazen Vevče, Teniški center v Tomačevem ter Atletski stadion v Šiški. Celovita prenova OŠ Riharda Jakopiča, OŠ Vrhovci in OŠ Miška Kranjca ter novogradnja vrtca Trnovo. Zdravstvo: dodatni prostori za ZD Metelkova, Bežigrad, Jarše in Rakovnik. Pa seveda sistematična gradnja novih mladinskih centrov, prostorov za Malo ulico in dnevnih centrov za starejše povsod tam, kjer se bodo gradili novi centri četrtnih skupnosti – v ospredju so investicije v ČS Golovec, Rudnik, Šmartno ter Fužine. Že prej sem navedel osrednjo tržnico in Plečnikov stadion, kot projekta, ki se preprosto morata premakniti z mrtve točke. Veliko spremembo lahko pričakuje tudi tržnica Moste z novo garažno hišo in še bi lahko našteval. Predvsem pa me veseli, da se izredno povečuje interes zasebnih vlagateljev, od Ikee, trgovskega dela Stožic, Mercator bo gradil logistični center na Letališki, Lidl bo gradil na Zaloški. Napovedujeta se dva nova hotela ob Slovenski cesti – Zlatarne Celje in Šumi – prepričan sem, da se bo nadaljevala gradnja na območju Tobačne, investicija v džamijo je spet stekla, saj imajo investitorji zagotovljena sredstva, v prenovo bo šel hotel Bellevue, nova stanovanja in tako naprej. Vse to pomeni, da se naša Vizija 2025 uresničuje celo nekaj let prej in s precej več projekti, kot smo upali. Predvsem pa bomo ostali strpno in odprto mesto in še naprej živeli slogan – Živimo skupaj in spoštujmo vse različnosti!
Dr. Uroš Grilc za Glasilo Ljubljana, 8. oktober 2018
© 2024 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.