Pogovor z županom Zoranom Jankovićem, objavljen v reviji Obrazi (9. 12. 2024).
Avtor: Alenka Sivka
--
Ljubljanski župan. Zoran Janković. Jaz mu včasih rečem kar »šerif«. Avtoritativen, vse ima pod nadzorom. Ljubljančani ga obožujejo ali sovražijo. Očitno je več prvih, saj je na mestu župana že osemnajst let. Veliko stvari je postoril za Ljubljano, veliko stvari ga še čaka. A o njih govori odprto, vsaj zdi se tako. Tudi o sebi pove marsikaj. Da ima teden dopusta na leto čez glavo dovolj. Da ima obiskov tujih mest dovolj v dveh dneh. Da rad prihaja v pisarno. Da ima rad svoje delo. Da je vesel, ko ga pokličejo vnuk in vnukinji ter ga povabijo na kosilo. Da je vesel vsakega dneva. Star je 71 let in se niti približno ne želi upokojiti. In rada bi videla obraz voznika, ki vrže cigaretni ogorek skozi okno avtomobila, pa mu župan potrka na okno in prebere levite.
Pa začniva s težavami v Ljubljani, ki vas grizejo. Ki bi jih radi uredili, pa ne gre tako, kot bi želeli. Predvidevam, da vas in Ljubljano mučijo promet, kanal c0, parkirišče pod tržnico, kopališče Ilirija, ne čisto dokončane Stožice … pa še kaj bova našla.
Tudi mene veselijo izzivi, ki me čakajo in bi jih rad dokončal. Pri kanalu C 0 nam manjka samo 128 metrov od skupaj 12 kilometrov, javna razprava je v decembru. Obnovitev tržnice in gradnjo parkirišč pod njo smo čakali 17 let, zdaj imamo vsa soglasja, v kratkem pričakujemo gradbeno dovoljenje. Otvoritev Ilirije bo januarja prihodnje leto. Javni del Stožic je končan in živi že 14 let, zasebni partner je začel z urejanjem svojega dela. O prometu lahko rečem, da bo tudi ta urejen, če se bomo z državo dogovorili, da se širi obvoznica, sicer bo gneča nevzdržna. Število avtomobilov v Ljubljani raste, to je fetiš Slovencev, imeti svoj avto in svojo nepremičnino. 90 odstotkov Slovencev je lastnikov stanovanj in hiš. Po tem odstotku smo prvi v Evropi. Del rešitve za promet je sigurno vlak, a to je odvisno predvsem od države. Zdaj se končno zadeve urejajo tudi na tem področju.
Kaj pa sežigalnica? Nekateri so za, drugi proti. Pred leti sem imela priložnost ogledati si zelo učinkovito in moderno sežigalnico na Dunaju. Mi pa capljamo za Dunajem in se odločamo, ali bi ali ne bi.
Sežigalnica bi pocenila stroške ogrevanja za Ljubljančane za 20 odstotkov. Ker se več ne bi greli na premog, temveč bi iz odpadkov proizvajali energijo, bi imeli čistejši zrak in bili bi 70-odstotno energetsko samozadostni. Celje ima sežigalnico, ki je čistejša kot premog, Evropa zanjo ne zahteva plačevanja okoljskih kuponov. Ljubljanska sežigalnica bo na barju. Izpusti bodo nižji od najnižjih evropsko predpisanih.
Če se prav spomnim, ste obljubili, da bo Ljubljanica plovna.
Res je, in ta projekt mi je v veselje. Po Ljubljanici bodo plule lesene ladje na sončni pogon, projekt je vreden 55 milijonov evrov, izvajali ga bomo občina, Energetika Ljubljana, Elektro Ljubljana in država. To bo krožna plovna pot po Ljubljanici. Mislim, da ne bo nihče proti.
Ljubljanski LPP naj bi se preselil v Stanežiče, kjer je imel koncert Magnifico. Zakaj bi preselili cel kompleks ven iz mesta?
Remiza s svojimi halami, ki so nujno potrebne obnove, zaseda 50 tisoč kvadratnih metrov. V načrtu je, da jo preselimo in da bo na tem mestu na 45 tisoč kvadratnih metrov nastal park, ki bo tretji po velikosti, na preostalih 5.000 pa bodo mestna stanovanja. Šiška tak park nujno potrebuje.
Prisežete, da na tem ozemlju ne bodo nastali kakšni novi bloki, kakšna nova zlata stolpnica za elito?
Za svojimi besedami vedno stojim. Na vogalu bo zgrajena samo ena stolpnica z mestnimi stanovanji, ki jih bo gradil naš Javni stanovanjski sklad. Drugače pa bo tam javni park za Šiškarje. Drugi park bo pri pivovarni Union, od njih bomo poskusili odkupiti zemljo. Tretji park bo na sotočju Gradaščice in Ljubljanice. Trije parki torej. Da se povečajo zelene površine. Zavezali smo se, da bo do leta 2030 Ljubljana brezogljično mesto.
To so kar veliki, optimistični načrti, bi rekla.
Izjemno.
Kaj vas žene, gospod župan? Mnogi so pri vaših leti v penziji, uživajo doma ali na potovanjih, stari ste 71 let, pa ste vsak dan že navsezgodaj v tejle pisarni, snujete, rešujete težave, si nakopljete nove … kaj vas žene, kaj vam daje energijo, zalet, voljo?
Uspeh. Imamo vizijo in strategijo, tako, kot smo jo imeli v Mercatorju. Na začetku prvega mandata sem rekel, da bo Ljubljana mešanica Dunaja, po organizaciji in Barcelone, po načinu življenja. Danes pravim, da Ljubljana na nek način to že ima in je mesto po meri človeka. Kaj me žene? To, da imam še vedno izjemno dober odnos z Ljubljančani, z veliko večino. Da imam najboljšo ekipo. Še vedno ustavljam mopede po mestnem središču, prehitre kolesarje, …
Vas ubogajo, upoštevajo, zmanjšajo hitrost?
Večinoma ja. Če nekdo vrže čik iz avta, grem do avta, potrkam po oknu in voznika vprašam, če doma tudi meče čike po tleh. In še nihče mi ni rekel nič slabega, vsi se opravičijo in poberejo čik.
Se vas malo tudi bojijo, kajne?
Bolj mislim, da jim je nerodno. Moj princip je, če doma ne mečeš čikov po tleh, ne delaj tega v mestu. Tudi po Ljubljani še vedno pobiram smeti, tako, kot sem jih pobiral po Mercatorju. Imel sem najboljšo ekipo, in imam jo tudi danes. Pred kratkim smo imeli klavzuro, sestanek vodilnih Mestne občine Ljubljana, iskrilo se je znanje, iskrenost, pogum povedati, kaj si mislijo, to ni enostavno. Če mene nekaj navduši, preseneti, potem je bilo res dobro. Res imam izjemne sodelavke in sodelavce. V osemnajstih letih županovanja smo izvedli več kot 2.400 projektov, zdaj jih veliko prihaja h koncu. Vse se zlaga: 4700 neprofitnih stanovanj, kanal C0, promet, sežigalnica … Pri marsikaterem kandidiramo za evropska sredstva. Moja želja je tudi, da se v načrtih sprejme podzemna železnica. To bi rad doživel. Da zakopljejo prvo lopato. A to bom najbrž doživel kot penzionist, ne kot župan. Ko ste me vprašali, kaj me žene – žene me želja po uspehu, želja po dokončanju projektov v sodelovanju z mojimi Ljubljančani, skupaj bomo zmagali. Ampak za to mora biti človek zdrav. Še vedno sem v dobri kondiciji, kdor ne teče, me težko »lovi« po Golovcu. Hitro hodim. (smeh)
Pa mi povejte, kaj vse počnete za ohranjanje kondicije.
Nič posebnega, jem, kar mi paše, res je, da držim isto težo že dosti let. Imam dva obroka dnevno, zjutraj ob pol osmih jem klasičen zajtrk, vedno isto, maslo, med ali marmelado, belo žemljo, spijem belo kavo, vodo. To je tisti čas, ko s soprogo skupaj sediva in se pogovarjava o tem, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Ona gleda tablico, jaz ne.
O teh ekranih bova še kakšno rekla. Kasneje.
No, moj drugi obrok pa je lahko ob treh, ali pa ob sedmih zvečer.
Vseeno, kdaj? Niste nič lačni?
Ne. Spijem kavico ali dve na dan, tretje pa ne. Pa veliko hodim, po centru mesta se še nisem peljal z avtom, tudi gradbišča si ogledujem peš, zadnjič sva si s sodelavko ogledala 11 gradbišč, v treh urah. Fotografirala in objavila na Instagramu, Facebooku, Tiktoku. Imeli smo 270 tisoč ogledov. No, trikrat na teden grem na Golovec, to je od 6 do 10 kilometrov hoje, kakšna ura, ura in pol, malo je tudi v hrib. Poleti grem že zjutraj, ker vstajam ob petih, spat pa grem ob polnoči.
Torej spite pet ur. Ko se zbudite, že razmišljate o tem, kaj vas čaka?
V bistvu grem spat in vstanem z mestom, če sem čisto iskren.
Upam, da vaša žena tega ne bo brala! (smeh)
Bo brala, pa nič hudega, saj ona to ve. Imam listek in kuli, ker vstanem toliko pred njo, na listku imam vse opombe, ideje, vse, česar se spomnim, in ta listek je vedno z mano. Z veseljem sem vsak dan tu v mestni hiši, dopusti so meni predolgi. So pa učinkoviti. Letos sem bil skoraj en teden, od nedelje do sobote. V Rovinju, z obema vnukinjama. Ena je stara 18, druga 12. Obe sta zelo navezani name. Jaz sem se spet posvečal moji klasiki, ob šestih sem šel hodit, prišel na kavico, ki sva jo z Mijo pila na terasi, potem sva šla na zajtrk, in sva sedela uro, uro in pol, ker sva počakala vnukinji. Potem pa pod borovec, na ležalnik in sem bral, prebral sem 1300 strani.
Koliko knjig je to? In kakšne knjige ste brali?
To je pet knjig. Naši so mi iz knjižnice prinesli 25 knjig in potem sem si vzel uro, da sem vse prelistal in jih nekaj izbral. Osem sem jih vzel s sabo. Prebral sem vse tri kriminalke naše mlade pisateljice Irene Svetek. Odlično piše in na začetku nisem mogel razvozlati njenih zagonetnih primerov. Prebral sem tudi nekaj zgodovinskih knjig, zdaj se odločam, da bom še enkrat prebral Pod svobodnim soncem.
To je bil torej najdaljši dopust v vašem življenju. Kaj pa potovanja, vas ne zanimajo? Pariz, Madrid, Dunaj, da bi si pogledali vse kotičke, morda sežigalnice?
Nerad potujem, zakaj bi potoval, nimam razloga, ker mi je tukaj tako lepo.
Kaj pa Afrika, Indonezija, Šri Lanka? Vas nič ne mikajo topli kraji, toplo morje, drugačni ljudje, kultura? Nove ideje za mesto?
Iz Dubaja sem prišel po treh dneh, iz Pekinga prav tako. Prejšnji dunajski župan dr. Michael Haüpl je moj prijatelj, tudi s sedanjim Michaelom Ludwigom se dobro razumem, ampak po dveh dneh želim domov. Nekaj sestankov, nekaj ogledov, pa imam dovolj. Nerad potujem.
Muzeji, galerije, koncerti?
Nič od tega. Da bi šel nekam zaradi koncerta? Ne. Moja potovanja v letošnjem letu so bila po državah nekdanje Jugoslavije, dva dni Dunaj, Munchen zaradi nogometa.
Ko sva že pri koncertih, moram omeniti Magnifica in njegov koncert, ki je bil najprej napovedan v Tivoliju, potem pa prestavljen v Stanežiče. Zgodba?
Ko gledam zdaj, je bila pametna odločitev, da smo ga prestavili v Stanežiče, ki so prometno veliko bolj dostopne kot Tivoli. Ne razumem, zakaj Dm tek v Tivoliju nikoli ni bil vprašljiv, koncert pa je bil. Najprej so omenjali, da je to zaradi gomoljčice in hrošča puščavnika, potem je bila problem trava. Magnifico se je najprej sicer pritožil, dobil pritožbo, a si je premislil, rekel je, da so mu to lokacijo »umazali« in koncert prestavil v Stanežiče. In koncert je bil vrhunski. Ko me sprašujete, če sem kaj »kulturen«, pa moram reči, da grem po poznem kosilu zelo težko še v gledališče ali na koncert. Ker si moraš prav vzeti čas za to. Drugače pa moram pohvalit Mestno gledališče ljubljansko, njegovi direktorici Barbari Hieng Samobor in njenemu delu se lahko samo priklonim. Pa Ljubljana Festival pod vodstvom Darka Brleka, kakšna velika imena pripelje v Ljubljano, vsa čast. In kakšni dogodki so v obnovljenem Rogu. Ljubljanski grad pa ima največ obiskovalcev. Da ne omenjam še ostalih naših kulturnih zavodov, ki so prav tako odlični. V Ljubljani se res veliko dogaja.
Se opravičujem za malce navihano vprašanje: bo decembra pela Daniela?
Ne vem. (smeh) Ampak resnično ne vem.
Ampak, če bo, boste krivi vi!
Kolegica, ki pripravlja te koncerte že vsa ta leta, ima »čez« izbiro nastopajočih. Jaz samo pridem pogledat, če je polno ljudi, če je gneča vse do Slovenske ceste, potem sem zadovoljen.
Kako res lahko v tem tisočletju, ko smo vsi bolj ali manj zasvojeni s telefoni, računalniki, tablicami, skratka, ekrani, družbenimi omrežji, vi živite in delate brez njih? S svinčnikom in listkom?
Zelo mirno živim brez njih. Včasih sem prav vesel, da nimam telefona, ker bi ga vzel v roke in v jezi morda kaj prehitro napisal. Ko me recimo kakšna stvar pogreje. Še vedno velja pregovor Jutro je pametnejše od noči. Sem tudi prvaku opozicije rekel, naj da telefon stran, pa mu bo mnogo lepše. Telefona nikoli ne nosim s sabo. Če se kaj pomembnega zgodi, tako ali tako izvem. Kadar ocenijo, da moram kaj vedeti, če kaj eksplodira na družbenih omrežjih, me sodelavke obvestijo.
No, večerna poročila si pa le pogledate, kajne?
Kombiniram Odmeve in zadnja poročila na POP TV. Kar me bolj pritegne, pogledam. Pa seveda dobim klipinge, povzetke pomembnih novic.
Tole vas moram vprašati: vam je žal, da niste izkoristili priložnosti za sestavo vlade, koalicije? Se vam zdi, da bi bili dober premier? Tudi Golob je bil dober podjetnik, a upravljanje države mu dela preglavice.
Sem podpornik dr. Goloba in menim, da so rezultati dobri, je pa dejstvo, da podpora vladi pada. Žal mi je le, ker smo izgubili toliko let, žal mi je mladih, ki odhajajo iz države. Takrat, ko smo zmagali na parlamentarnih volitvah, sem se pogovarjal z vsemi strankami, razen z SDS. Če bi takrat uspel sestaviti vlado, bi bilo danes lahko drugače. Mladi bi imeli več priložnosti. Tega mi je žal. Slovenija je zaradi tega izgubila eno desetletje razvoja. Meni pa je tukaj, kjer sem, lepše. Imam odlično ekipo. Takih sodelavk in sodelavcev ni nikjer.
Vas kaj boli, da so vas »odstavili« iz Mercatorja?
Oče Mercatorja, Goslar, mi je rekel, da sem bil boljši od njega. To veliko pomeni. Dobil sem 32 nagrad kot vodja podjetja in župan. Ko sem prišel v Mercator z ekipo, je imel 15,4 % tržni delež v Sloveniji, ko so me zamenjali, je bil tržni delež 51 odstotni, delnica je zrasla za desetkrat, bili smo drugi trgovec Hrvaške, Srbije, Bosne. Ampak tisto, kar je bila zame največja nagrada, ki mi je nihče ne more vzeti, je bil dan, ko so me zamenjali, Mercatorjevci so prižigali sveče, pisali so transparente, moji sodelavci so jokali. Pa, priznam, nisem enostaven človek, sem zelo zahteven. To je bilo zanimivo obdobje, skupaj smo se učili.
Katere stvari so v življenju zares pomembne, kaj šteje v življenju, kaj velja?
Pri mojih letih zagotovo zdravje. Iskrenost. Veseliti se uspehov svojih sodelavcev, uživati v njih. Spoštovati različnost, ni pomembno, katere vere si, katere barve kože, katere spolne opredelitve, ampak, če si dober človek ali nisi. Vsak ima svoj krog ljudi, vsak ima svoj način življenja, svoje prioritete, ampak, lahko živimo skupaj, čeprav smo različni. Trdno sem prepričan, da se v življenju vse vrača, dobro z dobrim, slabo s slabim, samo zdržati je treba.
Ja, hm, dobre stvari se vračajo zelo počasi, bi rekla.
Spoštujem našo svetlo zgodovino partizanov. Tita nisem nikoli srečal, je pa zame največji državnik bratstva in enotnosti. Dokler je bil Tito, smo bili enotni. Deset let po tem, ko je umrl, smo se pobijali med sabo. Papež zdaj govori, da dajmo iskat dobro v ljudeh, dajmo si pomagat, zagovarja bratstvo in enotnost. Jaz sem konec koncev migrant, ali čefur, če hočete, čistokrvni mešanec rečem temu, z dvanajstimi leti sem prišel v Ljubljano, mama je Slovenka, oče Srb. Med sabo lahko tekmujmo v znanju, strokovnosti, ustvarjalnosti, v športu... V življenju boš uspel takrat, ko boš z veseljem prišel na delovno mesto, ko ti bo lepo, ko boš prišel v pisarno, ali na gradbišče. Če pa trpiš, moraš poiskati nekaj drugega. Jaz sem res vesel vsakega dneva. Moji vnuki me pogosto pokličejo, nazadnje me je ena vnukinja povabila na kosilo, druga, da greva skupaj na tekmo. Kaj je lepše od tega? To je največ, kar lahko v življenju dosežeš.
© 2025 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.