Delimo prispevek, objavljen v Sobotni prilogi Dela (29. 11. 2025). Objavljen je bil tudi podcast, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Avtor: Jože Suhadolnik
Foto: Janez Tomažič / Bojan Budja
--
Novembra 2026 bodo v Sloveniji lokalne, tudi županske volitve. Župan Ljubljane Zoran Janković pravi, da z ekipo pripravlja vizijo Ljubljane za leto 2045.
Župan Ljubljane je 19 let. Za kandidaturo se je odločil po tem, ko je bil pred dvema desetletjema odstavljen kot predsednik uprave tedaj uspešnega Mercatorja. Novembra 2026 bodo v Sloveniji lokalne, tudi županske volitve. Zoran Janković pravi, da z ekipo pripravlja vizijo Ljubljane za leto 2045.
Prepričan sem, da je bilo leto v Sloveniji izjemno dobro, za razliko od Evrope, sveta. Veliko dobrih stvari se je zgodilo v državi, dobili smo kar nekaj zakonov, ki bodo pomagali ljudem. Če pogledamo Ljubljano, je bilo leto izjemno dobro. Tu mislim na upravo mesta, naša javna podjetja in zavode, za kar so zaslužni sodelavke in sodelavci velike mestne družine. Vsa leta smo negovali medsebojno sodelovanje, to pa zdaj daje sadove.
V tem decembru – smiselno smo ga začeli z lučkami – si želim, da bi imeli toliko obiskovalcev kot lani, ko jih je bilo milijon, samo na silvestrovo sto tisoč. Kar pa je najbolj pomembno: nismo imeli niti enega incidenta. Zato je Ljubljana izjemna v Evropi in svetu. To si želim tudi letos.
Ljubljana je varna, je najvarnejše mesto v Evropi. Nedavni napad na voznika je nerazumno dejanje posameznika in napadalec bo moral za to odgovarjati. Policija ga je izsledila še isti dan, odziv sindikatov Slovenije je bil oster, naši sindikati so ravnali umirjeno.
Novembra sta se na avtobusu Ljubljanskega potniškega prometa (LPP) zgodila dva incidenta.
Poleg napada na voznika je en potnik napadel mlajšo potnico, pri čemer je voznik takoj ustrezno ukrepal in potniku onemogočil odhod, dokler ni prispela policija. Naj povem, da imajo naši vozniki akademijo, ki jih poleg veščin vožnje uči, kako ravnati v različnih situacijah, da je treba potniku pogledati v oči, potniki pa morajo dojeti, da je voznik najprej človek.
Zadovoljstvo in ocene uporabnikov LPP rastejo iz leta v leto. Moj poziv obiskovalcem in meščanom je, naj bodo pazljivi, če pa gre kaj narobe, naj pokličejo policijo in redarje.
Na Dolenjskem se težave na tem področju desetletja niso reševale tako, kot so to počeli v Prekmurju. Pomembno je – in to pričakujem od naših Romov, družine Strojan, ki živi v Rojah –, da otroci obiskujejo šolo. To je potem podlaga za izplačila, ki jim pripadajo.
Pomagati se da tudi tako, da njihova naselja legaliziramo. V Ljubljani smo skoraj tisoč objektov, zgrajenih na črno, s sanacijskimi ukrepi legalizirali. Ljudem moraš dati priložnost. Ne predstavljam si, da v Roje ne bi dobavljali vode ali da ne bi imeli kontejnerja za smeti.
Ne smemo pozabiti, da so Romi tudi Slovenci. Naj povem, da smo v Srbiji, v mojem rojstnem kraju, takrat živeli zraven Ciganov, pa smo se dobro razumeli. Vsi organi, od vlade, županov do socialnih služb, jim morajo omogočiti prihodnost, da imajo urejeno svojo ulico, tudi vrtec, da otroci obiskujejo šolo, to pa se gradi skozi leta.
Romi pa morajo spoštovati zakone. Najlažje je reči, da je nekdo kriv, krivca pa v resnici sploh ni. Po incidentu je sledil politični obračun, ki pa ga je premier dr. Robert Golob izvrstno zaključil že prvi dan.
Da. Glavni vprašanji, ki ju je bilo treba združiti, sta bili razmerje med varnostjo, do katere imamo vsi pravico, in poseg v človekove pravice. Zakon je napisan za dobronamerne ljudi in ga bo mogoče tudi popraviti, če se bo tako izkazalo v praksi. Kdor bo zakon kršil, mora odgovarjati, ne glede na to, na kateri strani je.
Da, absolutno. To se vidi povsod, na cesti, denimo. Mi smo edina mestna hiša v Evropi, ki je lokal v pritličju oddala v najem skupnosti LGBTQ.
Parado ponosa sem podpiral od zmeraj, spraševal sem se, ali sploh rabimo policijsko varovanje, udeležujejo se je družine, vsi se na Kongresnem trgu družimo brez težav. Po napadu na Cafe Open sem povedal, da bodo LGBTQ lokal dobili v centru, in deset let tu ni bilo nobenega incidenta, živimo kot dober, najboljši sosed. Tudi istospolni par sem poročil prvi v državi.
Odkar sem župan, sledim štirim točkam. Ljubljana je čisto mesto, zeleno mesto, varno mesto, najpomembneje pa je živeti skupaj in spoštovati različnosti.
Človek je dober ali slab, vse ostalo je nepomembno, denimo barva kože, veroizpoved, spol ... Dotaknil se bom zadnje nogometne tekme Slovenija – Kosovo. Nihče nima pravice žvižgati ob himni druge države. Ploskal sem ob njihovi himni in z vnukinjo pel našo. Hupanje in drugo pa je folklora juga nekdanje skupne države, ki jo je policija ustavila. Na zelenici pa so bili boljši.
To je klasično ponavljanje novic, v katere se v bistvu nihče ne poglobi. Pred Dramo so posekali eno drevo, nič nimam z njim, a če bi me vprašali, bi rekel, naj ga posekajo.
Drama je nacionalna institucija, na njeno prenovo čakamo že dolgo, predolgo, in prav je, da se končno uredi. Kar se Rožnika tiče, se strinjam s tem, da je bilo na začetku premalo informacij za občane. Pa vendar, devet profesorjev je to odločitev gozdarjev – ne mesta – podprlo. Vsak lahko pove, da je neko drevo zdravo, toda o tem lahko odločajo samo strokovnjaki.
Na Grajskem griču smo javnost pravočasno obvestili. Danes o tem nihče več ne govori. Ključno je bilo, da zaščitimo stavbe pod Grajskim gričem. Mi smo ta hrib pilotirali, da ni zdrsov hribine, postavili smo zaščitno mrežo, delali smo po conah. Posekano je bilo zgolj to, kar se je moralo posekati. Nihče pa ne pove, koliko dreves zasadimo letno.
Posadimo 1200 dreves, tu pa ne govorimo o gozdovih, ki jih obnavljamo. Poglejmo denimo Linhartovo cesto. Namesto 100 dreves jih imamo zdaj 200. Ja, so mlada, ampak bodo zrasla. Tam, kjer jih ni bilo, jih sadimo, škoda je le, da jih na nekaterih ulicah ne moremo posaditi zato, ker je spodaj infrastruktura.
To skrb za drevesa je začel že mestni arhitekt prof. Janez Koželj, sledi ji Rok Žnidaršič. Ideja je zelene površine povečati za en odstotek, s sedanjih 75 na 76. Želimo zaščititi tudi naša polja, da bi z lokalnimi pridelki oskrbovali šole, vrtce. Nočemo čebule iz Kitajske.
To bi bilo idealno. Moramo pa se vprašati tudi o okoliščinah. Ali je tako imenovani Šutarjev zakon bil potreben ali ne? Brez tragedije bi do takšnega zakona težko prišli. Govorimo o učinkovitosti v birokraciji.
Pritožba pomeni tudi razvoj, ljudje morajo imeti možnost povedati, kaj jih teži. Mi na vsako vprašanje poizkusimo najti odgovor. Vendar je kakšna pritožba le nagajanje, kar je nerazumno, saj se s tem dela škoda.
Naj za trenutek zapustimo Ljubljano in poglejmo tretjo razvojno os. Nujno jo potrebujemo, če želimo na Koroško ali Dolenjsko oziroma v Belo krajino. Pa pride do pritožbe in pravdanje na sodiščih traja več let. Želim si, da bi odločanju o javnem dobru sodišče dalo prednost in ukrepalo hitro. Deset let odločati o nekaterih zadevah je nedopustno dolgo.
Končno vidim možnost izvedbe projekta. Prišli so resni partnerji, gospod Mladen Milanović je od Izeta Rastoderja kupil ta projekt. Zdaj rišejo projekt in prihodnje leto bi lahko začeli z gradnjo.
Moja želja je, da se najprej naredi streha, na kateri bomo mi uredili park, hkrati pa bo v uporabo prešlo vseh 3700 parkirnih mest. Trgovski center lahko gradijo dve leti. Bi pa dodal, da smo pred kamerami imeli izbor zasebnega partnerja za Stožice v javno-zasebnem partnerstvu. Takrat smo imeli dve ponudbi in osnutek pogodbe smo dali vsem mestnim svetnikom. Ni bilo nobenega popravka.
Izbrana ponudba je bila vredna 81 milijonov evrov, druga je bila 40 milijonov evrov nižja. Neizbrani partner, največje inženiring podjetje v Evropi, nam je čestital za korektno in transparentno izbiro. Če bi takrat vedel, kar se je razkrilo na sodišču, bi tožili predsednika banke, ker je ustavil projekt.
Bom konkreten: gospod Sibil Svilan, takrat predsednik uprave SID banke, Novi Ljubljanski banki ni dal soglasja, da se na projekt vpiše kot drugi hipotekarni upnik za dodaten kredit NLB-ja. To za SID banko v bistvu ni bil noben riziko. S tem bi bil trgovski del projekta končan.
Pa poglejmo izplen projekta. Mi smo iz proračuna plačali 114 milijonov evrov brez davka, v proračun pa smo dobili 111 milijonov. Od zasebnega partnerja 81 milijonov, 9 milijonov evropskih sredstev, 2 milijona sredstva od Darsa, 19 milijonov evrov za komunalni prispevek.
Naredili smo krožišče, Štajersko cesto, nadvoz nad njo, vso infrastrukturo. Imamo vrhunsko dvorano z 12.000 sedeži, ogrevalno dvorano, imamo nogometni stadion. Meni je zasebnega partnerja družbe Grep žal, ker je končal v stečaju. Bili so odlični izvajalci. V zagovoru na sodišču sem povedal, da smo za neto tri milijone evrov plus davek dobili vse to, kar sem naštel, in da cenejšega projekta na svetu ni
Drži. Osebno imam zdravnika v Zdravstvenem domu Ljubljana, nimajo pa vsi te sreče. Približno 30 tisoč ljudi je brez osebnega zdravnika, toda to ne pomeni, da nimajo zdravstvene oskrbe. So neopredeljeni, vsakič dobijo drugega zdravnika. Eni pravijo, da je to morda bolje. Bi pa opozoril, da 35 tisoč opredeljenih ljudi prihaja izven Ljubljane, od tega pet tisoč iz tujine, ostali iz drugih slovenskih mest.
Naša obveznost je, da poskrbimo za gradnjo novih zdravstvenih domov. Drugo leto bomo začeli gradnjo novega ZD na Metelkovi, tam bo tudi prostor za odvisnike, z lastnim, ločenim vhodom.
Dobili smo gradbeno dovoljenje, v dveh letih bi ga lahko zgradili. Tudi v Novih Jaršah bo nov zdravstveni dom, ker smo starega zaradi statike morali podreti. Imamo že pravnomočno gradbeno dovoljenje.
Vodstvo ZD išče zdravnike za primarno dejavnost. Mi tem zdravnikom za čas, ko so pri nas v službi, ponudimo stanovanje po ceni, ki jo določi stanovanjski sklad.
Razpisali smo tudi štipendije za bodoče zdravnike, ki znašajo do 600 evrov na mesec. Ali poznate še koga v javnem sektorju, ki ponuja takšno štipendijo? In perspektivo, da bo dobil službo, pa še stanovanje? Edina napaka, ki smo jo naredili pred dvema letoma, je bila čakalna vrsta pred zdravstvenim domom.
Nedopustno je bilo, da so ljudje ponoči stali na pločniku, stavba pa je bila zaklenjena. Od 441 zdravnikov sta stavkala le dva. Mestna bolnišnica pa žal ni v naši domeni.
Pogoj za nastanek vila bloka je, da je nekdo prodal svojo hišo. Praznih parcel za pozidavo ni bilo na voljo. V mestnih predpisih smo popravili, da je odslej na 11 metrih lahko kap, na 14 metrih sleme, zato v prihodnje ne pričakujem težav. Obstoječi so zgrajeni in to je to. Mestni oddelek za urbanizem, za katerega je smernice zastavil profesor Koželj, je opravil svoje delo.
Te zgodbe normalni ljudje ne morejo razumeti. Trasa kanala C0 je bila postavljena že leta 1990, ko je bil župan Jože Strgar. Postavilo jo je podjetje Vodovod kanalizacija (Voka).
Sam sem funkcijo župana nastopil leta 2006. Pregledali smo, ali je bil kakšen dokument proti tej trasi. Pa ga ni bilo. Kot zanimivost naj povem, da je bil na Voka v službi takrat Aleš Hojs. Leta 2010 smo sprejeli plan, strateški in izvedbeni del. Cel plan in trasa sta imela opravljeno presojo vpliva na okolje. Potem smo pridobili evropska sredstva, 69 milijonov evrov, in še 12 milijonov od države, govorim o celotni aglomeraciji.
Kanal C0 je dolg 44 kilometrov in poteka v treh občinah, v Ljubljani, Medvodah in Vodicah. V Ljubljani je dolg le 12 km.
Ko sem postal župan, je bilo 68 odstotkov objektov priključenih na kanalizacijo, prihodnje leto jih bo 98 odstotkov. Zaradi tega Slovenija ne bo Evropski uniji plačevala kazni. Vmes so bile pritožbe, leta 2016 pa je Arso zahteval presojo vpliva na okolje za kineto, ki je dodatna zaščita.
Dr. Pirnat nam je izdelal mnenje, v katerem piše, da je kineta del izvedbenega projekta, kar so državni organi potrdili. Imamo osem pravnomočnih gradbenih dovoljenjih, pet jih je izdala ista oseba, in večino kanala smo že zgradili.
Manjka nam točno 119 metrov na območju, ki ne sodi več v vodovarstveno območje Kleče. Blizu Kleč pa smo naredili dodatno dvokilometrsko kineto, da bi cev še bolj zaščitili, in postavili nadzorne kamere, ki zaznajo vsako nepravilnost. Bolj kot nove cevi, ki imajo garancijsko dobo 150 let, so nevarne obstoječe, 70 let stare cevi, pa to glasnih nasprotnikov sploh ne moti.
Opozicijsko strašenje ljudi je nerazumno in nevarno. Kanal C0 bo dokončan. Prispelo je šest pritožb, ena je bila zavrnjena. Ministrstvo za naravne vire odloča o preostalih. Pričakujemo, da tudi te zavrnejo. Potem bomo imeli dovoljenje še za teh 119 metrov. Če bo šel kdo na sodišče, bo gradbeno dovoljenje dokončno, ne pa pravnomočno. To pomeni, da lahko zgradiš na svoje tveganje. Mi bomo zgradili. Brez kanalizacije bo ostalo zgolj dva odstotka hiš po hribih.
Trenutno imamo težavo, da ko en vrtec rabi nove sodelavce, drugi ima pa višek, moramo v enem odpuščati, v drugem zaposlovati. Če bi imeli enotni vrtec, se te zadeve rešijo z lahkoto, s prestavitvijo. Kljub temu da imamo manj otrok, decembra na Galjevici odpiramo nov vrtec, kjer je poleg Zaloga največji pritisk na vpis. Želimo si, da otroka starši prinesejo peš, gradimo tudi nov vrtec v Trnovem.
Sindikati so predlog združevanja sprejeli na nož. Mi smo celo predlagali, da se občina odreče možnosti, da imenuje svoje ljudi v svet vrtca. Potem smo se odločili, da teh 23 vrtcev ostanejo samostojne pravne osebe. Z isto sestavo sveta. Pet članov predlagajo zaposleni, tri starši, tri mesto. Imeli bodo skupne podporne službe in pričakujem, da se bo to zgodilo konec prihodnjega leta.
Zdaj imajo eni svojega računovodjo, drugi zunanjega. Finance, javna naročila in drugo bo centralizirano, vsebinsko bo pa vsak vrtec še naprej samostojno izvajal svoje naloge in program. Dodal bi, da vzporedno obnavljamo tri osnovne šole, tu nam gre na roko tudi BTC s svojimi prostori in z njimi zelo dobro sodelujemo.
Ostal sem isti vseh 19 let. Doslej sem imel na dnevih odprtih vrat 32 tisoč Ljubljančank in Ljubljančanov, to je 11 odstotkov meščanov.
Vsak prvi torek v mesecu začnem govorilne ure ob dveh, trajajo do osmih zvečer. Nimam telefona. Rešujemo vse, kar jih skrbi. Poleg tega redno obiskujem gradbišča in ulice, tudi tam se pogovarjam z ljudmi. Treba je vedeti, da če prenavljaš cesto, je potreben čas, da se konča. Slišali smo kritike za obnovljen rondo na Žalah, pa sem se za 1. november skozi njega peljal tekoče, brez težav. V tem času je bilo na Žalah brezplačno parkiranje in prevoz s kavalirji.
Nekateri pravijo, da sem aroganten, ampak naj vam povem, kako delujejo naši kolegiji. Ne da nimaš pravice povedati svojega mnenja, moraš ga povedati. To je bilo že v Mercatorju. Potem toliko časa razpravljamo, dokler ne pridemo do skupne rešitve. Ko enkrat sprejmemo odločitev, se je tudi držimo. Drugače ne gre.
Dva ne moreta sočasno voziti avtobusa. Imam najboljšo ekipo, moja naloga je izbirati sodelavce, jih motivirati in zaščititi. Ali ste kdaj slišali, da je kdo česa kriv na mestni občini razen mene?
Absolutno. Najprej smo imeli javno razpravo, bilo je 4000 različnih odgovorov.
Povabili smo vse prodajalce s tržnice v sejno sobo in jim predstavili načrt prenove. Večina jih je prišla, nihče ni bil proti. Imamo zunanjo ekipo, ki se ukvarja z vsebino. Postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja teče po integralnem principu. Opravljena je bila javna razprava, dopolnili so se dokumenti. Odločili se bodo letos ali v začetku prihodnjega leta. Mi smo že imeli gradbeno dovoljenje za tržnico.
Z nadškofom smo si dali roko, pa so se potem pritožili in je dovoljenje padlo. V ponovljenem postopku se je izkazalo, da bi lahko naleteli na kosti za Vodnikovim spomenikom. Pa smo načrt v tem delu spremenili. Umikamo se tudi od stolnice, semenišča, to pomeni, da bo manj parkirnih mest.
Govorimo o ekologiji? Ali je sedanje stanje, ko se kombiji vozijo med stojnicami in stojijo v vrsti ali ko se zraven zbirajo smeti, ekološko? Stiskalnica za smeti bo znotraj objekta, kolesarnica tudi. Mi smo okoliškim stanovalcem namenili garažo pod Kongresnim trgom za 70 evrov na mesec, to je 2,2 evra na dan. Najdite mi garažno hišo v Evropi po takšni ceni. Tudi spodnjo etažo pod tržnico bomo namenili stanovalcem, podobno je na Iliriji. Sedaj smo parkirišča podražili za 30 odstotkov za dnevne migrante, ne za stanovalce. Njih smo zaščitili.
To piše vaš kolega ...
Pravico ima do svojega mnenja. Naj mi nekdo pove, ali je kdo kaj v Ljubljani dobil brez javne dražbe. Zakaj nihče ne omenja Leka? Vse bi naredil, da to podjetje ostane v Ljubljani. Imamo investitorje z Zahoda.
Toda govori se samo o dveh investitorjih. Eden iz Banjaluke, drugi iz Beograda. Družba KPL je bila naprodaj v stečaju družbe CPL. Naš holding takrat pod vodstvom Zdenke Grozde je bil eden od devetih ponudnikov za nakup. S težko muko smo prišli do vrednosti štiri milijone evrov, družba MG Mind je ponudila največ, 7,9 milijona evrov, in je zmagala. Koncesija je bila podeljena že prej, zdaj jo bo treba obnoviti.
Drugi investitor NG Projekt, ki je v lasti Nikole Petrovića, je na Barjanki kupil zemljišče po 290 evrov za kvadratni meter. En del zemljišča je bil v lasti OMV iz Kopra, ta ga je prodajal za 260 evrov, kar je manj od nas, na koncu je dobil isto ceno kot mi. Piše se le o dveh, ne omenja pa se številnih drugih investitorjev z območja bivše skupne države, ki so tu že vrsto let: recimo Miškovića, Kostića, Jevrosimovića, Tedeschija ipd., ki uspešno vodijo svoja podjetja. S kom pa se investitor druži, naj uredijo drugi organi.
V vsakem podjetju je človek največji kapital. Mojim kolegom sem rekel, da je na božičnico brez davka treba dodati še enkrat toliko. Ko nekateri razlagajo, da bo njihovo podjetje zaradi božičnice šlo v stečaj, je to podjetje takrat že blizu stečaja. Božičnica je prišla v pravem trenutku. Tudi mi po občinah jo bomo prvič letos, 18. decembra, dobili. Za božičnico in dvig plač v javnih podjetjih smo imeli pogajanja s sindikati na našem holdingu, povabili so me zraven, dobili bodo 1400 evrov. Dobre delavce je treba nagraditi, slabe izločiti.
Velik.
Moram povedati, da je bilo zadnje leto in pol izjemno uspešno. Največ mi pomeni, da smo živeli v miru, da nismo imeli ne vodnih topov, ne solzivca, ne protestov v takšnem obsegu kot prej. Mir in sobivanje.
Sprejeli so zakon o dolgotrajni oskrbi, pokojninski in zdravstveni reformi. Da šefi sindikatov podpišejo pokojninsko reformo, je velik dosežek. Dvignili so minimalno plačo, 100 milijonov evrov na leto namenjajo za stanovanja.
Pri dolgotrajni oskrbi ne sprejmem razlage, da so pobrali denar in niso naredili nič. Ljudje, ki imajo starše v domu starejših, bodo plačali več kot 500 evrov manj na mesec kot doslej. To je ogromen uspeh. Tudi božičnica.
Pa hitra reakcija na dogodke na Dolenjskem, sprejem tako imenovanega Šutarjevega zakona. Tudi za drugi tir smo dobili pohvale in dodatni evropski denar. Poudarek je na znanosti, dodatnih sredstvih, tudi državnih projektih.
Za začetek nam Golobova vlada ni vzela tretjine denarja, kar je naredila prva Janševa vlada.
S to vlado imamo dobre, korektne odnose. Dobili smo evropski denar za vse ceste, čakamo na odločitev za sežigalnico, tu brez vlade ne gre. Pripravili so koncesijo, na katero se bomo prijavili, z gradnjo sežigalnice bomo v 70 odstotkih samozadostni, stroški za ogrevanje bodo nižji.
Potem so tu skupne gradnje, denimo osnovna in srednja šola Šentvid, ki sta na isti parceli. Meni je najbolj pomemben potniški center Ljubljana. Vsako progo čez Ljubljano smo usklajevali leto in pol, da smo prišli do optimalnih rešitev za vse udeležence v prometu. Tudi pešce in kolesarje.
Ko so bile poplave leta 2023, je mesto hiše rešilo z donacijami, vlada bo zgradila nasip. Uredili so Mali graben, potrebujemo samo še suhi zadrževalnik v sosednji občini in potem bo celotna mestna občina Ljubljana poplavno povsem varna. Dobili smo evropski denar za električne in vodikove avtobuse, za spremembo kotla iz premoga na biomaso, za bazen Vevče, čakamo sredstva za mestna stanovanja …
Katero mislite, osem ali devet se jih je zvrstilo ...
Menim, da morata vlada in glavno mesto sodelovati. Od prve Janševe vlade imamo dogovor, ki ga je podpisal takratni minister za javno upravo Gregor Virant.
Med covidom smo z Janševo tretjo vlado sodelovali. Eden mora sprejemati odločitve in Janša je bil takrat predsednik vlade, Ljubljana pa ima največ prebivalcev, zato se nas je to najbolj dotaknilo. Bilo je veliko telefonskih stikov, sodelovanje se je nehalo, ko so uporabili vodne topove in solzivec, takrat smo se razšli.
Bilo je sprejetih tudi veliko povsem nelogičnih omejevalnih ukrepov. To so bile slabe stvari. Sem pa na koncu mandata povabil na kosilo pet ministrov tretje Janševe vlade.
Boštjana Koritnika, ki je sedaj pri nas podžupan, gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ministra za zdravje Janeza Poklukarja, Andreja Vizjaka, ministra za okolje in prostor, Jerneja Vrtovca, ministra za infrastrukturo. Operativno sodelovanje je bilo z njimi kljub vsemu dobro.
Gotovo je kaj takega, ključne točke pa so narejene. Boniteta države se izboljšuje. Christine Lagarde, predsednica ECB, je rekla, da je Slovenija izjemna. Ta vlada ni začela najbolje, prvo leto in pol je bilo slabo, na koncu pa so dosegli izjemne uspehe. Ves čas se je govorilo o predčasnih volitvah. Ne moreš pa vedno narediti vsega, kar si začrtaš. Včasih obstajajo zunanje omejitve.
Mi smo v prvem mandatu obljubili 22 projektov, Ilirija, eden od njih, je bil dokončan po 18 letih.
Smo pa naredili 2500 drugih projektov. Ljudi je treba vprašati. Trdim, da je Robert Golob v dejanjih postal izjemen premier. Ima velik ugled med kolegi v Evropi. Napredek je viden po vsej Sloveniji. Mariboru so dali center za umetno inteligenco, meni je to prav. Sprejeli so povprečnino, 835 evrov, kar je velik uspeh.
Nočem biti žaljiv, toda programa, razen tega, da se imejmo radi, nisem videl. Različni smo. Udeležil sem se enih parlamentarnih volitev z jasnim, merljivim programom. Časa je še dovolj, bomo videli, mislim, da bo Robert Golob vodil še naslednjo vlado.
K Janezu Janši. Anže Logar je bil moj protikandidat na enih županskih volitvah. Takrat so mediji pisali, da je zmagal, saj je dobil 29 odstotkov glasov, največ od vseh kandidatov desnice. Ve, za kaj gre. Dober kandidat je bil na predsedniških volitvah. Ne predstavljam pa si, kako bi po vsem tem šel v koalicijo z Robertom Golobom in ne z Janezom Janšo. Bil je predsednik sveta stranke. Logar spada v blok Janeza Janše.
To je dejstvo. V nič gre lahko pet, šest odstotkov glasov. Ljudi ne moreš varati na dolgi rok. Na volitvah bodo ljudje videli, kdo je najboljši kandidat. Gospod Prebilič se je odločil za svojo pot na podlagi rezultatov volitev za predsednika države.
Zmagala bo leva opcija.
(Daljši razmislek). Počakal bom, da minejo volitve, in bom takrat odgovoril. Odgovor pa bo: sedanja vlada Roberta Goloba. S politiko imam dolg odnos. Na Mercator sem prišel, ko je bil premier Janez Drnovšek. Želel sem k njemu, zgolj da bi mu povedal, kako dobri smo. Da smo šli v Beograd, denimo. Ni me sprejel. Ko je bil predsednik države, pa me je poklical, bil sem pri njem s kolegom Alešem Čerinom. O Mercatorju je vedel skoraj več kot jaz.
Po Drnovšku je prišla Ropova vlada, ki je bila kratkotrajna. Sledila je prva Janševa vlada, v bistvu so to edine volitve, na katerih je zmagal in zdržal do konca mandata.
Leta 2008 je zmagal Borut Pahor, takrat smo na Prešernovem trgu priredili poziv na volitve, prišli so Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal, Karla Erjavca pa ni bilo.
Pahor je fenomen, padla je njegova vlada, zamenjali so ga v stranki, a je zmagal na predsedniških volitvah, vse v istem letu. Potem sem na volitvah kandiral sam s svojo ekipo in stranko Pozitivna Slovenija. To je bilo najlepših šest tednov v mojem življenju.
Dopoldan župan, popoldan v kombi s sendvičem, pa po Sloveniji. Povsod so nas lepo sprejeli, tudi v gostilni, kjer so bili sami Janševi volivci. Plačal sem pijačo in rekel, da bom zmagal na volitvah. Nisem sestavil vlade, podrobnosti kdaj drugič, mogoče v kakšni knjigi.
Jaz ne, mogoče kdo drug. Potem je Janša sestavil drugo vlado. Tri mesece v parlamentu sem zelo trpel. Poslušal sem razprave do konca. Pogovarjaš se normalno s kolegi poslanci, ko pa pride kamera, je to povsem drug človek.
V soboto, pred glasovanjem o moji vladi, smo imeli koalicijsko pogodbo parafirano. Prisotnih nas je bilo več iz vsake stranke, dva ali tri. Patrick Vlačič je zastopal SD, ker je bil Borut Pahor v bolnišnici.
Pahor mi je takrat rekel, da bi on zmagal, če ne bi kandidiral jaz. Razšli smo se pri položaju predsednika državnega zbora. SD, ki je imel 10 glasov, je večinoma pisal skupen program. Karl Erjavec je parafiral za Desus, Gregor Virant in Janez Šušteršič sta parafirala za Državljansko listo. Razdelili smo ministrska mesta.
V nedeljo smo se pripravljali, da gremo na Dražgoše, pride naš voznik, pa kliče Gregor Virant. Mimogrede, on je bratranec moje žene. »Zoran, ali mi boš prepustil mesto predsednika državnega zbora?« je vprašal. Odgovoril sem, da je tako napisano v koalicijski pogodbi. Pa me je žena vprašala: »Ali moj bratranec rabi ramo za jokanje?« V ponedeljek me je klical pet minut do sedmih zvečer, saj da bo POP TV objavil, da gre v koalicijo z Janezom Janšo. Naj povem, da smo se pogajali z vsemi, razen z SDS. Z SLS smo se zmenili, vsaj mislil sem tako, NSi je rekla ne. Velika koalicija ni bila na mizi.
Janševa vlada je potem hitro razpadla. Še zdaj pravim, da je največja škoda, da sem bil v primeru protikorupcijske komisije v istem čolnu z njim. Predsednik protikorupcijske komisije Boris Štefanec je kasneje zapisal, da pri Zoranu Jankoviću nikoli ni bil problem vir denarja, ampak da nisem sporočil spremembe stanja na računu.
Mimogrede, ko sem zapustil Mercator, sem imel 1,5 odstotka delnic Mercatorja. Naslednja je vlado z mojo pomočjo sestavila Alenka Bratušek, odstopil sem, da je njej to uspelo. Dela dobro in imava zelo dober odnos. Nisva pa govorila kar 10 let.
Kot kandidat Pozitivne Slovenije je kandidiral v Mariboru, potrebovali smo moškega. V enem trenutku je rekel, da nikoli nisva bila prijatelja. V njegovi knjigi sem edini funkcionar, ki sem večkrat omenjen. Nisva se obiskovala na domu, je rekel, na dom pa ne hodim k nikomur. Potem je prišel Miro Cerar, takrat sem mu čestital.
Sledil je Marjan Šarec, ki je puško vrgel v koruzo, kot mu očitajo. To je Janši tretjič odprlo možnost vladanja. Po tej daljši analizi lahko ocenimo, da je vlada Roberta Goloba res dobra. Prvi dve leti so bili evforični od zmage, nekako v smislu, kdo nam pa kaj more. Zdaj pa se zadeva zlaga in so rezultati zelo vidni.
Milorada Dodika poznam še iz časov Mercatorja, on je bil takrat v opoziciji. Ko je Golobova vlada sprejela odločitev, da ni dobrodošel v Sloveniji, sem ga poklical. Oni so potem sprejeli recipročno odločitev, da tri slovenske osebe niso dobrodošle v Republiki Srbski. Poklical sem ga in vprašal, kaj se gre, kam se bo to stopnjevalo, pa je rekel, da bo umaknil prepoved.
Moje pismo Aleksandru Vučiću, predsedniku Srbije, je moje osebno pismo. On ga je sam objavil. Prijatelja sva, v tem pismu so tri poante. Prva, da obsojam vsako nasilje, druga, da imajo študentje pravico do protesta, saj je to v njihovih genih, tretja, da je Vučić garancija za mir v regiji. Vsak ima pravico do svojega mnenja. Vprašali so me, ali se bom opravičil. Zakaj bi se? Bil sem popolnoma razsoden, pri polni zavesti. Spoštujem njegovo delo in najino prijateljstvo.
Tožilec je bil Jaka Brezigar, mlad, zagnan. Postopek je pravnomočno končan, sem oproščen. Bili smo štirje v postopku. Razdelili naj bi si 60 tisoč evrov, 15 tisoč evrov po osebi. Moja plača je bila takrat 20 tisoč evrov na mesec. V nekem trenutku sem rekel, ali mislijo, da bi res naredil nekaj kaznivega za 15 tisoč evrov. Šli smo do vrhovnega sodišča in sem bil pravnomočno oproščen. Delnice Mercatorja so bile na podjetju KLM naložbe, bile so kupljene s posojilom. Izognil naj bi se plačilu davka od dobička iz kapitala pri prodaji delnic Mercatorja. Tudi tu sem bil pravnomočno oproščen.
Vse svoje sodne in druge postopke pred uradnimi organi javno objavljam na svoji spletni strani, res jih je šest. Štirje so pravnomočno zaključeni, eden je vrnjen na prvo stopnjo. Gre za domnevno zlorabo evropskih sredstev, ker naj bi en dan prezgodaj podpisal pogodbo. Bili smo oproščeni, po pritožbi tožilke smo znova na začetku sodnega postopka.
Minister Igor Lukšič, ki je tudi podpisal pogodbo na drugi strani, je bil oproščen, vodja nadzora je tudi oproščen. En proces se ni niti začel, to je hladilnica. Pošteno povem, da težko razumem, kaj mi sploh očitajo. Podoben primer je zadnja zadeva, zaradi katere sem bil ta torek zaslišan na sodišču.
Zgodba je domišljijska. Prisluškovali so osebam, ki so govorile o meni. Dve sta se pogovarjali, da bo 'To župan uredil', potem ena od njiju reče: 'Šerif bo to uredil.' Mene tu sploh ni bilo zraven, o meni so se pogovarjali brez moje prisotnosti in vednosti. Potem pa je policist, ki je z mano opravil razgovor, povedal: »Župan, vam nismo sledili, ste pač padli ven iz prisluhov.«
Tega gradiva je za 300 strani, jaz naj bi 'zrihtal' 106 tisoč evrov donacije, kot ateist pa naj bi cerkvi uredil 20 tisoč evrov, Aniti Ogulin sem daroval 36 tisoč evrov v sklad za otroke, Evi Terčelj, kanuistki, 10 tisoč evrov. Potem pa napišejo stavek: »Vsi so dobili donacijo, pri tem pa proračun občine ni bil oškodovan.« Pa sem rekel, saj me v resnici hvalijo.
Na tem zaslišanju nas je bilo 19, jaz sem bil sprva 16. na spisku, potem direktor Voka Snage, Holdinga Ljubljane in Energetike. Zdaj sem dobil poziv, da sem prvoobtoženi. Pa nisem z vsem skupaj imel nič.
Očitajo mi tudi, da naj bi oseba iz upravne enote dobila provizijo za ureditev gradbenega dovoljenja. Pa nimam nobene ingerence v upravni enoti. Naprej gre zelo zanimivo. Dve naši podjetji sta dali po 300 tisoč evrov sponzorstva za nogometni klub Olimpija. Imamo sklep skupščine sedmih županov o sponzorstvih in donacijah. Nekateri župani, ki so z nami 12-odstotni solastniki holdinga, menijo, da bi morali dati več. Očitno tisti, ki se ukvarjajo s primerom, ne razumejo korporativnega upravljanja.
Vsa pričevanja na sodiščih sem poslušal, nikoli nisem manjkal, to moram povedati. Poslušam, redko imaš možnost kaj povedati. Bolj je težava v dejstvu, da sem v javnosti obsojen vnaprej, pred izrekom sodbe. Če pogledamo primer farmacevtke. Niso mi sledili zaradi tega, temveč zaradi domnevnega podkupovanja, pa sem bil pravnomočno oproščen, ker ga ni bilo. Glede na to, da so mi prisluškovali, se je po sistemu »ribarjenja v kalnem« pojavila farmacevtka.
Absolutno bi odstopil. Moje stališče je, da ne govorim nič slabega čez sodišče. To je edini kraj, kjer lahko dokažem pravico. Drugače nam ostaneta samo še ulica in zakon močnejšega. Vedno sem sam plačeval odvetnike.
Sploh ne. Ni pa to tako enostavno, to niso samo dejanske ure na sodišču, tu je še ogromno ur priprave. Pa ure, ko sediš doma, pa potem poslušaš tožilko, kaj razlaga. Potem doma vprašam ženo, ali sploh ve, s kom živi, glede na vse očitke. V nobenem postopku, razen primera »Niš« in »Farmacevtka«, ko so me sumili prejetega denarja, kar se je izkazalo, da ne drži, nikjer ne pišejo, da bi dobil kak denar. Nikjer ni ne oškodovanja, tudi ne okoriščanja.
Absolutno da. Po kondiciji, idejah, delavnosti. 17. novembra je bilo 19 let, odkar sem župan. Zdaj pripravljamo vizijo razvoja Ljubljane do leta 2045. To me zelo motivira. Doslej si nisem predstavljal, da bi pet hektarjev zemlje na lokaciji remize Ljubljanskega potniškega prometa spremenili v park, kar bi pomenilo absolutno vrednost za tisti del Šiške.
Reka Ljubljanica čez pet let, dvignile se bodo zapornice, imeli bomo lesene ladjice na solarni pogon, ki bodo vozile krožno. Potem je tu sežigalnica, ki nam bo odprla pot k 70-odstotni samozadostnosti, novi parki in še več kot sto drugih idej.
Na šestih volitvah zmagati s 60 odstotki ali več, vedno v prvem krogu, je dosežek. Vsak v dosežkih tega obdobja najde nekaj zase. Imamo 20 hektarjev peš cone, tega ni nikjer v Evropi, ne glede na velikost mesta. Začeli smo z dvema hektarjema in še vedno jo širimo. Vabijo nas v Dubaj, Doho, Bruselj.
Tujina nam izkazuje več priznanj, saj smo prejeli čez sto svetovnih nagrad. Zakaj? Ker je 60 odstotkov mojih volivcev tiho, mi zaupajo in se veselijo dosežkov. Na drugi strani 20 odstotkov meščanom ne pomaga nobena razlaga in so vedno proti. Preostalih 20 odstotkov je preplašenih od vseh negativnih novic, ki jih sproža opozicija, kot npr. »zastrupil bo pitno vodo«.
Z njimi se pogovarjamo, jim razlagamo, kažemo na dejstva. Ponosen sem, da sem opravil 600 porok, z vsakim parom sem predhodno opravil pogovor. Od teh šestih stotnij je ločenih samo šest odstotkov parov.
Tega vam ne bom povedal (smeh). Med covidom sem gledal predsednika Joeja Bidna, predsednika ameriških demokratov. Sem podpornik demokratov. Težko ga je bilo gledati, ko se nekih stvari ni spomnil. Najbližjim sem rekel, da si ne želim postati takšen. Dobro mi gre, imam spomin boljši kot računalnik. Številke vem kar iz glave. Ne potrebujem programa, ker je delo že v teku.
Tokrat pred praznikom Ljubljane ne bom šel na Orle. Najbližjim bom svojo odločitev povedal 7. maja, 8. maja jo bom ob 11. uri povedal vsem direktorjem in ob 13. uri še vsem ravnateljem. Drugim pa 9. maja na praznik Ljubljane.
To je moje življenje, to ni moja služba. Ob petih sem pokonci. Isti dan sem se pogovarjal s sindikati v holdingu, potem z brezdomci in odvisniki v podhodu Ajdovščina. Lepo in lahko je biti župan Ljubljane, ker imam izjemno prijazne prebivalke in prebivalce ter najboljšo ekipo sodelavk in sodelavcev.
--
OKVIRČEK
Rodil se je 1. januarja 1953 v vasi Saraorci pri Smederevu, kjer je preživel otroštvo. Nato se je skupaj z družino preselil v Ljubljano, kjer je najprej obiskoval Osnovno šolo Valentina Vodnika in Osnovno šolo Ketteja in Murna, izobraževanje je nadaljeval na Gimnaziji Poljane ter uspešno diplomiral na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Zoran Janković je poklicno pot začel že pred koncem študija leta 1978 na Pošti Slovenije v sektorju investicij. Od leta 1988 do 1990 je bil podpredsednik sozda Emona in v. d. generalnega direktorja Emona-VPS, leta 1990 je ustanovil podjetje Electa, katerega direktor je bil do leta 1997. Jeseni istega leta je bil imenovan za predsednika uprave družbe Mercator, ki jo je uspešno vodil do novembra 2005, ko so ga predstavniki največjih lastnikov nekrivdno razrešili.
Skoraj natanko leto dni po tem, 22. oktobra 2006, je bil z veliko večino glasov Ljubljančanov (z 62,99 odstotka) v prvem krogu izvoljen za župana glavnega mesta Republike Slovenije. Župan Ljubljane je 19 let.
© 2025 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.