Delimo intervju z županom Zoranom Jankovićem, objavljen na ljubljanainfo.si.
Avtor: Jurij Pajk
Foto: Bobo
--
Stanovanjska problematika, grafiti, kanal C0 ... Pokrili smo tudi slovo Gorana Dragića in - ko je govor o njegovi dozdevno dokončni selitvi čez Lužo - zasejali seme dvoma.
Vaša novinarska konferenca, ki ste jo imeli 6. februarja, je minila v posebnem vzdušju. Zdelo se je, da so se vas besede kulturnikov še posebej dotaknile. Podobno čustveni ste bili 5. septembra lani, ko sta se »poslovili« Tjaša Ficko in Urša Otoničar.
Koliko je prostora za čustva na vašem položaju?
»Ocenjujem, da so čustva izjemno pomembna. Govorim o voditeljih, ne direktorjih, ki morajo imeti dobro kombinacijo čustvene inteligence in glave. Ima pa vsak svoj sistem vodenja. Po številu nagrad v tej državi sem še vedno na prvem mestu. Doživel sem nekaj, kar ni doživel še nihče od direktorjev: ko so me nekrivdno zamenjali v Mercatorju, so moji sodelavci in sodelavke v veliki večini jokali, prižigali so sveče pred Mercatorjem - govorim o celi regiji, ne samo o Sloveniji, ampak tudi o Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Srbiji.
Torej, da, čustva imajo izjemno veliko vlogo, vsaj pri meni. So tudi odgovor na vprašanje, kaj je naloga prvega človeka. Ko nekoga izbiraš na delovno mesto, so pomembna tri področja: najti mu pravo delovno mesto, ga motivirati in zaščititi. Če je karkoli narobe, sem vedno jaz kriv, ne kateri od mojih sodelavcev, ne glede na to, na katerem položaju so.
Če imaš močno izraženo čustveno inteligenco, to ne pomeni, da si popustljiv. Pomeni, da vsakega spoštuješ, da spoštuješ njegovo delo in da vedno zmaguje ekipa. Jaz sem samo prvi med enakimi.
Smo edina mestna občina, v kateri je vodstvo med 531 sodelavci v mestni upravi izbiralo »zvezde«, torej nekoga, ki še ni na vodilnem položaju, je pa visoko izobražen, star do 45 let, in je dobil priliko, da se razvija in si gradi kariero. Do zdaj jih imamo izbranih 18. Kar pomeni, da opazimo delo vsakega posameznika - tudi tistih, ki so v tem trenutku samo svetovalci oziroma na nižji funkciji.
Ena od zvezd, ki je tipičen primer kariernega razvoja, je direktor mestne uprave Miha Verbič. Bil je zvezda, tu je zaposlen 12 let, začel je kot pripravnik, vmes je magistriral, letos pa postal direktor mestne uprave.
Zgodba z Ruto mi je zelo blizu; sem čistokrvni mešanec, po mami Slovenec, po očetu Srb, meje me motijo, še posebej, če so v glavah. Kultura in šport pa sta tisti dve področji, ki odpravljata meje. V Ljubljani pravimo, da kultura ni strošek, ampak investicija. Smo edina mestna občina, ki daje 11 odstotkov proračuna v kulturo, brez investicij.
V Evropski uniji se ne cedita med in mleko, a zaenkrat ni boljše inštitucije, ki bi lahko odpravila vojne. Sam zagovarjam širitev Evropske unije s slovansko dušo. Trdno sem prepričan, da ne bi bilo vojne, če bi v Evropski uniji bili Rusija in Ukrajina. Prav tako ne bi bilo vojne, če bi takrat v Evropski uniji bila Jugoslavija. Največ težav pri vstopu bo imela Bosna in Hercegovina, zaradi svojega političnega sistema.
Kar pa se tiče slovesa Tjaše Ficko in Urše Otoničar … Pri nas se zelo redko poslavljajo sodelavci. Moram priznat, da sta bili obe prisotni pri vsakem odločanju. Tjaša Ficko se je v nekem trenutku odločila, da se ne gre več politike. Kar jo razumem, ker je začela zelo mlada kot podžupanja. Zdaj opravlja podobno delo kot prej v kabinetu župana, je moja svetovalka, kjer skrbi za blagovno znamko celotnega sistema.
Urša Otoničar pa je bila najboljša direktorica doslej, pa čeprav je prvi direktor Vasja Butina moj prijatelj. Ker nam je naš holding izjemno pomemben, skrbi za ključne funkcije, zato se mi zdi, da je to napredovanje, da filozofijo mestne uprave prenese v holding. Trdno sem prepričan, da ima tam veliko veljavo in da so odnosi dobri.
Direktor holdinga Krištof Mlakar je z mojim blagoslovom v upravo povabil dve sodelavki. Ena je bila Urša Otoničar, vabilo pa ima tudi Tjaša Ficko.
Res ju spoštujem, spoštujem njuno delo. Se ja pa zaključilo neko obdobje na dosedanjih funkcijah.
In zakaj sem miren pri vseh hišnih preiskavah: moj podpis pri pogodbah je šele peti po vrsti. Pred tem pogodbe pregleda pristojni vodja oddelka, nato pravna služba, finančna, sledi pristojni podžupan, potem sem pa jaz na vrsti.
Mislim, da smo edina mestna občina, ki je v letu 2022 od računskega sodišča po pregledu celotnega poslovanja dobila mnenje s pridržkom. Zakaj ste delali dodatno stransko cesto Parmove brez novega razpisa? Odgovor: ker je bilo cenejše. Razpisov, ki so le obremenitev za proračun, ne morem sprejeti.
Imeti tako ekipo, kot jo imam sam – najboljšo - pomeni, da sem stalno na dopustu. In to je moj dopust.«
6. februarja so odmevale besede Duška Ljuštine iz gledališča Ulysses, ki je med drugim dejal: »Bojim se, da bodo v bivši Jugoslaviji živeli le Slovenci. In bodite srečni, da imate nekoga, ki se imenuje Zoran Janković.«
Kako so vas zadele te besede? In ali se kdaj počutite necenjenega?
»Tone Pavček je rekel 'berite, ali pa nas bo pobralo'. Rekel bi, da me v celi regiji cenijo, vsaj v veliki večini, tudi v Ljubljani in Sloveniji. Dokaz za to je zmaga na vseh šestih volitvah že v prvem krogu, kar pomeni, da me cenijo.
Moje največje veselje je, kot je bilo v nedeljo (3. marca, op. a.), ko sem šel na ogled gradbišča Ižanske in Črnovaške ceste. In potem se ustavim, da se lahko pogovarjam z občani, ki tam živijo. Hočem videti, kaj je z živo mejo, kaj z ograjo, kaj z jaškom … Največ izveš iz stika z ljudmi, ki tam živijo. Poleg tega so delavci, ki tam delajo za nas, tudi veseli, da me vidijo.
Nimam občutka, da me ne bi cenili. Celo v opoziciji mi nikoli niso očitali, da delam premalo.
Včasih je z njimi škoda izgubljat besed. O tej prednosti demokracije me je v parlamentu podučila Ljudmila Novak, ko sem kandidiral za predsednika vlade. Rekla je 'gospod Janković, treba je znati šteti do 46'. Nedavno sem eni kolegici iz vrst NSi ponovil ta stavek: 'V mestnem svetu je treba znati šteti do 23.'«
Vaša prva otvoritev na položaju ljubljanskega župana pred 17 leti je bila otvoritev drevoreda na Barjanki – drevoreda, za katerega je bila zaslužna vaša predhodnica Danica Simšič. Ta drevored boste zdaj selili.
Kako se spominjate tiste otvoritve? In če se dotakneva še same selitve: vidite v tem kaj globljega, sklenjen krog, ali niste tako sentimentalni?
»Nikoli me niste slišali, da bi karkoli rekel čez kateregakoli predhodnika. Vsak se je odločil za svojo pot, mandat jim je prenehal, ljudje smo si različni.
Bilo mi je lepo, prišel sem nekaj otvoriti in sem tudi povedal, da to ni moja zasluga. Enako z vzpenjačo - povedal sem, da to ni moj projekt in sem na otvoritev povabil obe bivši županji.
Izkazalo se je, da je Barjanka najhitrejša pot v center mesta. Tako bo ta cesta postala nova vhodna točka, ki bo dobila nove objekte. In ti novi objekti potrebujejo rumeni pas proti mestu na štiripasovni cesti, kolesarsko stezo, pločnik, drevored bomo preselili. Če nam to ne bo uspelo, bomo posadili novega.«
Če že ravno govoriva o spominu: vaš je očitno zelo dober, podatke tako rekoč stresate iz rokava. Bi lahko rekli, po kom ste ga dobili, ali pa je morda priučen, če je to sploh mogoče? Ali ta svoj leksikon informacij, vezanih na Ljubljano, redno osvežujete, ali je pač tako pogosto v uporabi, da vam je prešel v kri?
»Sem čisto dober miks mame in očeta. Ta del imam po mami, socialni po očetu. To je moja razlaga. Tudi moja sinova sta se razdelila: eden je bolj po svojem dedku, drugi po svoji babici.
Računalnika ne uporabljam, ne pišem smsov. Razlagam, da ne znam pisati, a bi se lahko naučil. Če me kdaj kaj vrže iz tira, spoštujem tisti rek: jutro je pametnejše od noči. Počakaj, prespi, vse bo počakalo.«
Kateri je bil vaš dozdajšnji največji projekt in ali se že svita tisti, ki bo to ostal tudi, ko boste odložili župansko žezlo?
»Največji me še čaka, to je sežigalnica, pa tudi dokončanje kanala C0 in kanalizacije tam, kjer je še ni. Ne smemo pozabiti, da je bilo v začetku mojega prvega mandata 68 odstotkov priključenih na kanalizacijo, s dokončanjem aglomeracij bo ta znašala 98 odstotkov. Meni so vsi projekti ljubi. Na področju kulture bo zame največji projekt Baragovo semenišče, ker bo ta del Ljubljane med Linhartovo in Vilharjevo popolnoma spremenil. Na področju športa bi izpostavil bazen v Vevčah, poleg bazena Ilirija, ki se bliža h koncu. Tja hodim enkrat na teden, ker mi je v veselje. Vse teče tako, kot mora. Tak objekt je za naslednjih sto let, kot je bila stara Ilirija sto let v uporabi.
Ko smo predstavljali atletski center ŽAK, so mi rekli, da bomo dobili mali Zürich.
In če smo že pri športu. Če nočemo, da bi bili otroci predebeli, potrebujejo vzornike, ki jih bodo privabili, da začnejo trenirati.«
Po nedavnih hišnih preiskavah ste obžalovali vpletanje družine. Bi rekli, da so bile v vašem primeru meje dobrega okusa že kdaj prestopljene? Morda celo večkrat?
»Če kaj zamerim, je vpletanje družine. Najbolj nesmiselna hišna preiskava se mi je zgodila pred enim letom, ko so prišli k moji ženi po 14 računov. Takrat sem javno povedal, da Janezu Janši, ki je bil takrat predsednik vlade, tega ne oprostim. Vse bi lahko dobili, samo če bi vprašali. Hišna preiskava je bila povsem nepotrebna. Poseg v dom je najhujše kršenje osebne integritete, to, da nekdo stika po tvojih osebnih stvareh.
Pa policije ne krivim, bili so strokovni in korektni.«
Je kaj, kar vas kljuva ponoči? Nekaj, kar bi si želeli za Ljubljano, a imate iz takšnih in drugačnih razlogov zvezane roke?
»Ponoči me nič ne kljuva, spim mirno, čeprav malo, nekje od polnoči do petih zjutraj. Da bi imel zvezane roke, jih nimam. Tudi v času vlade Janeza Janše je bilo treba sodelovati. Glavno mesto in država morata sodelovati.«
Kako komentirate stanovanjsko problematiko v prestolnici, ki zadeva predvsem mlade?
»Stanovanjska problematika v Ljubljani se tiče vseh, ne le mladih.
Ljubljana je postala tako zanimiva, da se vračajo tudi tisti, ki so se odselili v sosednje občine, kjer so bile nepremičnine nekoč cenejše. Tega smo se zavedali že leta 2010, ko smo s sprejetjem urbanističnega plana omogočili gradnjo 40.000 stanovanj.
Vsak predlog stanovanjske gradnje naše strokovne službe resno obravnavajo.
In še druga stvar, na katero pa nimamo vpliva: čakamo, da država sprejme zakon o AirBNB.
Tretja stvar je kampus za študente. Na Vojkovi cesti je bilo predvidenih 2000 postelj. Vlada se mora odločiti, ali bo gradila sama ali bo dala koncesijo.
Če bo 2000 študentov živelo v študentskem kampus, bo manj pritiska na zasebna stanovanja, kar dviguje cene najemnin.
Stanovanjsko problematiko v Ljubljani lahko rešimo z izgradnjo 3000 mestnih stanovanj na različnih lokacijah: načrtujemo gradnjo v Rakovi jelši, na Resljevi, Povšetovi, Litijsko-Pesarski, na Zvezni ulici, ob Cesti dveh cesarjev, v Stanežičah, na Litijski cesti ...«
Kako gledate na grafite, ki naj bi jih bilo v Ljubljani vedno več?
»Kot na uničevanje zasebne lastnine. Moje stališče je takšno: pojdi domov, če nimaš svojega stanovanja, pa nariši na vrata svojih staršev. Sicer pa smo na 19 lokacijah po mestu določili prostor za grafitiranje.«
Uspešno sodelujete z nekaterimi župani iz vrst SDS, kot je denimožupan Vodic Franc Šuštar, ki vaju veže tudi povezovalni kanal C0. Zakaj je razlike lažje premostiti na lokalni ravni kot na državni? So cilji, za katere se potegujete, recimo nekakšno skupno dobro, na tej ravni bolj oprijemljivi?
»To je že odgovor. Pri županih ni politike. Z vsemi krasno sodelujemo, z nikomer nimamo težav. Še en dober primer sodelovanja je z grosupeljskim županom Petrom Verličem.
Niti enkrat nisem nikogar vprašal, v kateri stranki je. Tudi sam nisem v nobeni. Za parlamentarne volitve smo takrat ustanovili stranko Pozitivna Slovenija, katere predsednik sem bil. Znano je, da sem pristaš leve opcije, in sicer po spoštljivem odnosu do sodelavcev - ustvarimo, da lahko delimo - in odnosu do druge svetovne vojne in spoštovanju Titovih partizanov, ki so skupaj z zavezniki premagali največje zlo 20. stoletja, nacizem in fašizem. V tem mestu zgodovine ne bomo spreminjali. Ljubljana je mesto heroj.«
Bi se še kdaj podali v bitko za premierski stolček?
»Ne. Takrat so bile stvari zelo drugačne; če bi takrat postal premier, bi bil drugi tir že zdavnaj končan, pa tudi tretja razvojna os. Ampak to me več ne zanima. Imam 71 let, svoj način dela ... Robert Golob ima vso mojo podporo.«
Ste bili od 6. februarja, ko ste na izteku Grudnovega nabrežja odkrili repliko Hallersteinovega zvezdnega opazovalnika, kaj v stiku s predsednico republike Natašo Pirc Musar? Je epizoda z njo za vas zaključena?
»Bila sva v stiku, srečujeva se na rokometnih tekmah. Ne želim več njenega opravičila glede gradnje kanala C0, ampak čakam na njeno drugo mnenje, ker je ves čas poudarjala, da je vedno govorila na podlagi dejstev, ki jih je poznala.
Poslal sem ji sodbo Upravnega sodišča o kanalu C0, ki je razveljavilo zahtevo Agencije Republike Slovenije za okolje o presoji vplivov na okolje, in odločbo ministrstva, da presoje vplivov na okolje za kineto ni potrebna.«
24. avgusta se bo v Stožicah poslovil Goran Dragić. Kaj predstavlja Goran Dragić za ljubljanski šport?
»Zmaj, idol, kapetan zlate reprezentance na evropskem prvenstvu. Moram priznati, da mi je kot sin. Izredno občudujem, kaj vse je dosegel.
Pogovarjala sva se, da bi zadnjo sezono odigral v Olimpiji. In zdaj ko se poslavlja in je tak naval na vstopnice - za tri sem odštel skoraj pol svoje plače -, sem mu predlagal še eno tekmo takoj naslednji dan, Slovenija proti Srbiji.
Po tekmi bi ga vprašal, kako so kolena. In če so zdržala, bi ga pred vsemi povabil, naj zaigra za Olimpijo. Pa naj zavrne pred vsemi... Da bom to naredil, sem mu tudi že povedal.
Da on pride v Olimpijo, bi bil takoj boljši rezultat. Predsednik kluba mora poskrbeti za red in denar. V ekipi pa potrebuješ zvezde, kot je Gogi, ki bi mlade pritegnile k športu. To kažejo tudi moje izkušnje v Krimu.
Da bi prišel v Olimpijo, bi mi napolnilo srce. Tisti njegov govor v zadnji minuti tekme na evropskem prvenstvu, glave gor ... nepozabno …«
Obžalujete, da bo očitno ostal v ZDA?
»Počakajte še, ni očitno. Mislim, da bo prej ali slej prišel v Ljubljano in se bomo spet praktično vsak drugi dan srečevali v Solistu.«
***
Ljubljanski župan se je naknadno odzval na izjavo predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar, da svojega mnenja glede kanala C0 ne more spremeniti.
»Odgovor Urada predsednice Republike Slovenije razumem kot navadno sprenevedanje in več kot očitno je, da v Uradu do mene kot župana ne gojijo simpatij.
Predsednici države seveda nisem predlagal, naj spremeni svoje stališče, ki ga je podala pred odločitvijo Upravnega sodišča RS in Ministra za okolje, podnebje in energijo. Sem pa pričakoval, da bo kot pravnica in oseba, ki spoštuje pravno državo, v svojem stališču upoštevala nova dejstva. Očitno za to nima dovolj poguma. Težko je razumeti, da lahko odločitev Upravnega sodišča preprosto spregleda.
Njeno mnenje je pomembno in daje veter v jadra politikantom in gorečim nasprotnikom gradnje kanala C0, ki si na vse načine prizadevajo ustaviti največji evropski kohezijski projekt v državi, v katerem sodelujemo: Evropska unija z 69 milijoni evrov, država z 12 milijoni in tri občine, Ljubljana, Medvode in Vodice, s 54 milijoni evrov. Slednji dve že imata uporabno dovoljenje in bi lahko svoje odplake kadarkoli spustili v kanal, te pa bi pritekle naravnost v Stožice, kjer je gradnja kanala trenutno ustavljena. Bojim se, da se predsednica države in njen Urad ne zavedata katastrofalnih posledic, ki bi v tem primeru lahko nastale. Če v Ljubljani ne bo dokončane kanalizacije, bo morala država Evropski uniji plačati kazen.
Z dokončanjem gradnje kanala C0 bomo čisto pitno vodo še dodatno zaščitili, kajti odpravili bomo 6400 greznic, iz katerih sedaj odplake nenadzorovano uhajajo.
Sprašujem se, ali bo Urad predsednice Republike Slovenije prevzel odgovornost za nastale posledice v primeru ustavitve gradnje kanala C0. Če do tega pride, bo že prepozno.«
© 2024 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.