ZJ novice

Intervju Obrazi



Objavljamo intervju z županom Zoranom Jankovićem. Objavljen je v zadnji številki revije Obrazi.

Spraševala je: Sonja Javornik

---

Zelo lahko in lepo je biti župan Ljubljane

Razumljivo je, da imate svoje nasprotnike. Moram pa priznati, da me čudi, kako to, da vaši politični nasprotniki ne priznajo niti tega, da je Ljubljana danes lepša kot je bila pred vašim prihodom, kar je res vidno že na prvi pogled. Kaj pravite na to?

To je predvsem žalitev za meščane in moje sodelavce. Žaljivo je, da zaradi svojega nerazumevanja in sovraštva do mene dajejo v nič delo vseh, ki dobro opravljajo svoje naloge. Dobili smo 60 svetovnih nagrad, ki so Ljubljano postavile v sam vrh, ključen je naziv Zelena prestolnica Evrope. Komisija je izpostavila, da smo v najkrajšem času naredili največ sprememb v pravo smer in da sledimo trajnostno naravnani viziji Ljubljana 2025, ki smo jo zasnovali že leta 2007, ko naziva Zelena prestolnica Evrope sploh še bilo ni. Vsak teden imamo na obisku kakšno delegacijo, ki želi povzeti našo dobro prakso. Ravno danes je bil na obisku župan Dubrovnika z ekipo. Obiskali so nas tudi iz bruseljskega ministrstva za razvoj, da bi jim predavali o coni za pešce. Dejstvo je, da opozicija ne čuti ljubezni do mene, temu pa sledijo tudi nekateri mediji. A rezultatov se ne da spregledati – za večjo kakovost življenja smo v 12 letih izvedli več kot 2.000 projektov.

V kakšni kondiciji ste danes, glede na to, da bi se lahko že upokojili, vi pa ste se raje odločili še za eno kandidaturo?

Počutim se izvrstno, motivacije za delo mi ne primanjkuje. Pred kratkim smo s sodelavci v nedeljo obiskali nekatera gradbišča, kjer smo osem ur spremljali potek del. Ogledali smo si, kako poteka sanacija ceste na Jančah, ki jo je porušil plaz, in se srečali s krajani. Podporni zidovi in betonski tlaki so že narejeni, sledi samo še asfalt in cesto bomo odprli konec meseca … Razširjeno pokopališče Sostro, za katerega imamo že uporabno dovoljenje, je res lepo urejeno. Od tam smo šli v Sneberje, kjer smo si ogledali potek del na trasi povezovalnega kanala C0, s katerim dograjujemo kanalizacijsko omrežje. Prehodili smo osem kilometrov proge, svojo fizično kondicijo pa sem pokazal tudi z dvigovanjem na zunanjih fitnes napravah ob Savi, kjer sem naredil dvakrat po deset dvigov.

Dvakrat po deset dvigov je dokaz, da ste res v kondiciji. Ampak verjetno leta le puščajo kakšno sled - ali čutite na primer hitrejšo utrujenost pri delu?

Decembra sem se na Golovcu pogovoril s seboj, kjer sem preigraval štiri možnosti: upokojitev, zanjo imam vse pogoje, državne volitve, vabilo za vodenje zelo močnega podjetja iz naše regije in lokalne volitve. Odločil sem se, da se ne upokojim, saj je moje počutje izvrstno in ne čutim nobene razlike v zadnjih desetih letih, kar je pokazal tudi zdravniški pregled. Svoji najožji ekipi sodelavcev in 70 direktorjem mestnih podjetij in zavodov sem na neformalnem druženju na Ljubljanskem gradu povedal, da bom ponovno kandidiral. Njihovo veselje in podpora je vredna veliko več kot mnenje opozicije. Podpora sodelavcev in meščanov mi daje nov zagon, da od sebe in sodelavcev pričakujem še več. Konec koncev je zelo lahko in lepo biti župan Ljubljane.

Na Golovcu očitno radi sprejemate odločitve - tudi za prvo kandidaturo ste se tam … Kako pa je vaša žena sprejela odločitev - si ni želela, da bi končno imeli več časa zanjo, za potovanja?

Ne, saj me pozna in ve, da je to najboljše življenje zame. Bila pa je zadovoljna, da se nisem več lotil državne politike, ampak vztrajam na lokalni  ravni, ker je začeta dela v Ljubljani potrebno končati.

Kakšen zakon imata, kakšne kompromise sklepata?

Že 44 let sva skupaj, imava trden in dober zakon. Vedno se o stvareh pogovoriva.

V naši državi se v imenu svobode govora vse bolj razrašča sovražni govor? Kako vi gledate na to?

Žalostno je, da nekateri politiki razen pljuvanja in spodbujanja sovraštva nimajo kaj pokazati. Žal se desni ekstremni revanšizem pojavlja po celi Evropi in poskuša deliti ljudi, potvarjati zgodovino. Ljubljana je svetla točka Evrope, mi živimo skupaj in spoštujemo vse različnosti.

Ali so vas v mladosti zmerjali s »čefurjem« ali podobno?

Ko sem bil mlad, »čefurjev« še ni bilo, takrat smo bili vsi, ki nismo bili rojeni v Sloveniji, Bosanci. (nasmešek) Sem čistokrvni mešanec in sem na to zelo ponosen. Moj oče je Srb, mama Slovenka. Pri 12. letih sem prišel v Slovenijo. Kdor takrat ni znal slovensko, je bil »Bosan’c«. V osnovni šoli se je to še dogajalo, v srednji pa je bilo moje poreklo že nepomembno. Z nekaterimi sošolci smo prijatelji že skoraj 50 let, recimo z direktorjem Waldorfske šole Iztokom Kordišem, s katerim sva si delila šolsko klop. Prišel sem iz srbske vasi, kjer življenje ni bilo lahko, zato sem se zgodaj zavedal, da je treba prijeti za vsako delo. Pri 12. letih sem kosil travo in igral nogomet, v katerem sem bil kar dober, bil sem tudi uspešen učenec. Že v gimnaziji sem začel služiti denar in si kupil motor, pri 18-tih sem naredil izpit za avto. Fakulteto sem naredil v štirih letih, med tem sva se tudi poročila in dobila otroka. V 2. letniku faksa sva že imela svojo hišo, ob tem sem opravljal še štiri službe. V 3. letniku sem poleg študija ekonomije vpisal še pravo, vendar sem po štirih izpitih prenehal, ker ta študij ni bil zame. Moji prijatelji in sošolci so potovali po Evropi, sam pa sem vozil očetov kamion in gradil hišo … Že takrat je bil zame največji užitek biti doma, v Ljubljani. Pa tudi kasneje, ko so me nekrivdno razrešili z mesta predsednika uprave Mercatorja, mi je prijatelj predlagal, naj grem na pot okoli sveta. Povedal sem mu, da je že dovolj velika kazen, da sem izgubil svojo ljubezen, Mercator, in da ne potrebujem še ene kazni - potovanja! (smeh) V svojem delu še vedno uživam in se rad primerjam s trenerjem v moštvu – vsakemu sodelavcu je potrebno najti pravo mesto, ga zaščititi in motivirati. V Ljubljani nam je to uspelo, saj z ekipo dokazujemo, da smo konkurenčni vsakemu zasebnemu podjetju, ne glede na to, da v javnem sektorju ni visokih plač. Po 40 letih delovne dobe je moja neto plača 2.805,00 evrov.

Ali to pomeni, da vam prihranki kopnijo?

Za življenje imam dovolj. Za Golovec potrebujem trenirko in športne copate, več ne potrebujem. (nasmešek)

Vam je kdaj žal, da niste sinova bolj strogo vzgajali, da bi tudi onadva že v zgodnjih najstniških letih delala kot ste vi?

Vedno je problem, ko otroke primerjajo s starši … Oba sta končala fakulteto, kar mi je v veselje in ponos. Smo zelo povezana družina, oba sta začela zelo kmalu tudi delati. Imata svoje družine, vnuk je star 14 let in hodi v 9. razred, vnukinja ima 12 let in je v 7. razredu, druga je stara 6 let in hodi v 1. razred. Ko sva zadnjič s sodelavko šla na eno proslavo, sva na poti iz šole srečala starejšo vnukinjo, ki me je takoj objela. In to je tisto največje veselje - da me je tako vesela.

Ali ste ob vsem vašem delu poskrbeli, da vas družina ne pogreša? Ali kdaj obžalujete, da ste bili v kakšnem obdobju premalo prisotni doma?

Nikoli ne obžalujem stvari za nazaj, ker se jih ne da spremeniti. Menim, da sem bil dovolj prisoten in takrat tudi zelo aktiven. Običajno se dobimo vsi skupaj na družinskem kosilu ob nedeljah in takrat nam je lepo. Gledam, kako vnuki rastejo. Najstarejši je dober športnik in zanimivo je opazovati, kako nas počasi vse prerašča in postaja pravi mladenič. Obe vnukinji plešeta in z veseljem mi radi kaj pokažeta. Ugotavljam, da so pregovori nastali na podlagi izkušenj in dejstvo je, da so starši za vzgajanje, stari starši pa za razvajanje. Zadnjič smo bili v neki šoli in otrok je jokal pri mami v naročju. Ko sem prišel zraven, se je hitro začel smejati. Do sedaj pri meni ni jokal še noben otrok, pa tudi noben pes me ni ugriznil, kar kaže na moj značaj in energijo … Doma imamo dve dogi in čivavo, zanje skrbita vnukinja Julija in njen oče. Pri nas velja pravilo, da psi niso nikoli privezani, ampak se prosto sprehajajo za ograjo, spijo pa v garaži in nikoli v hiši. No, razen takrat, ko čivavo pretihotapijo v hišo. (smeh)

Ali ste boljši mož, oče ali dedek?

Življenje je sestavljeno iz več komponent. Temu lahko dodam še odnos z mojo mamo, tastom in taščo. Poleg njih so še svakinje, nato ožji sodelavci, ki so ravno tako moja družina. Sledijo meščanke in meščani ter naključni obiskovalci. Vsak dan uživam in mi delo ne predstavlja trpljenja, česar nekateri ne razumejo. Vsak prvi torek v mesecu imam dan odprtih vrat za meščane in meščanke, do sedaj je prišlo že 27.000 ljudi z različnimi problemi, ki jih skušamo skupaj razrešiti. Morda kdo misli, da bi lahko ta čas izkoristil drugače, ampak to, da ljudem v stiski pomagaš, pomeni veliko. Ni vedno enostavno in včasih je treba reči tudi ne. Nov zagon in energijo mi daje Golovec, in če je le možno, na sprehode hodim trikrat do štirikrat na teden. Imam lepo življenje in sem zadovoljen. Pred šestimi leti, ko sem imel doma hišno preiskavo, pa je bilo hudo, tega nobenemu ne privoščim. To je bil naporen mesec, vendar znova poudarjam, da ni nikogar, ki bi mi dal en sam evro ali več milijonov. Zato lahko mirno živim. Nikoli ne zavračam pošte in vedno grem na sodišče, če sem pozvan. V mojo korist je bilo doslej rešenih že 12 tožb! Vse primere vodi ista tožilka, Blanka Žgajnar, ki me je v javnosti namenoma oblatila in mi s tem naredila veliko škode. Edini način, da dokažem svojo nedolžnost, je sodišče. Nikoli ne govorim o tožilstvu na splošno, pač pa o isti osebi, ki izkorišča svojo pozicijo, da me preganja. Nikoli me niste slišali govoriti čez KPK, večkrat pa sem izzival gospoda Klemenčiča, da bi se soočila, a se nikoli ni odzval. S svojimi izjavami mi je naredil ogromno škode. Imam čisto vest in prepuščam sodišču, da poišče pravico. Podžupanja je rekla, da na koncu pravica res zmaga, vendar je vmes veliko žrtev. Kar drži. Ampak na koncu ostane tudi delo. Naziva Zelena prestolnica Evrope nam ne more nihče vzeti. Tudi sam sem že skoraj pozabil, da je bila včasih pred mestno hišo avtobusna postaja! Se kdo spomni vrtičkov pri Žalah, kjer je sedaj prekrasen Šmartinski park? Sicer je bilo na začetku mnoge strah sprememb, kar je logično, ampak mislim, da je danes jasno, da delamo najboljše za naše mesto.

Omenili ste, da je vaše življenje lepo. Ampak nekdo drug bi na vašem mestu tarnal, vi pa očitno raje gledate lepe stvari, kajne?

Sami si izbiramo pot in se odločamo, ali bomo veseli ali ne. V ljudeh vidim dobro, čeprav se zavedam, da so v življenju tudi padci. A po vsakem padcu se lahko dvigneš. Pri 38 letih sem bil v.d. generalnega direktorja Emone z 10.000 zaposlenimi, ob mojem odhodu je bila trgovina bolje razvita kot Mercator. Odhod je bil šok, mnogi so bili prepričani, da sem bil premlad za direktorja. Drugi šok je bil, ko so me v Mercatorju zamenjali, saj sem bil takrat uspešen predsednik uprave z največ prejetimi nagradami. Pred šestimi leti sem imel zaradi poročila KPK hišno preiskavo in takrat sem razmišljal, da bi se umaknil. A z umikom bi javnosti dal napačen signal, da se počutim krivega. Ker vem, da nisem naredil nič narobe, vztrajam.

Pravite, da je vse stvar odločitve. Ali mora imeti to vsak že v sebi ali se pozitivnega gledanja na svet lahko naučimo?

Oblikuješ se glede na to, kar imaš v sebi, skozi okolje, v katerem živiš in katere vrednote gojiš. Zame je to pravičnost. Ko si zvečer pred ogledalom umivam zobe, se vprašam, če sem ta dan komu naredil krivico. Znam biti tudi oster, osebno pa nikoli nobenega ne žalim. Mirno spim. Sem pa zahteven in od svojih sodelavcev pričakujem veliko. Jih pa tudi vedno zaščitim. Imam najboljšo ekipo in zato pravim, da je biti župan Ljubljane lahko in lepo! (smeh)

Ali bo letos za Silvestrovo pela Daniela?

Mislim, da bo res.

Med glasbeniki imate kar veliko prijateljev, kajne …

Res je, Magnifico, Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, najdaljši staž ima Balašević, s katerim sva prijatelja že 45 let. Sva isti letnik, spoznala pa sva se v Umagu na športnem turnirju in do danes ostala prijatelja. Tako kot z Danielo, Severino, Petrom Grašom, Lepo Breno, Halidom Bešlićem, Zdravkom Čolićem, Željkom Joksimovićem, žal že pokojnim Oliverom in še bi lahko našteval. Tudi med športniki imam veliko prijateljev...

Imate res 15 let star avto?

Tako je. Boljšega zaenkrat ne potrebujem, saj se vozim le nekaj minut na dan.

JANKOVIC ZORAN 93