Objavljamo intervju z Zoranom Jankovićem, ki ga lahko ta mesec beremo v reviji Ljubljana.
--
To naj ne bi bil intervju z županom Zoranom Jankovićem. Bil naj bi pogovor o Zoranu, kot je bil v otroštvu in mladosti, o možu, dedku, tastu, lastniku psov, meščanu Ljubljane ... Pa je vendarle vsaj malo tudi o županu, ker Zoran teh dveh svetov – dela in doma – ne ločuje strogo, čeprav se ustvarjalno in delovno izživi v službi, doma pa poišče mir. Kdo je torej Zoran v resnici? Kdaj in kako se je izoblikoval? Kje so njegove korenine in kaj mu pomeni največ?
Pogosto vas lahko srečamo na Golovcu, kajne?
Ja, skoraj vsak dan sem na Golovcu. Že nekaj let ne tečem več, hodim pa zelo hitro. Grem po poti od doma do observatorija in nazaj – približno šest kilometrov. Sploh zdaj je Golovec magičen. Vsak dan opazujem, kako mladi zeleni bukovi listki postajajo večji. Zanimivo je hoditi, gledati, uživati. In vmes pomagati komu, ki se izgubi in ne najde Orl ... (se zasmeji)
Da, na Golovcu ljudi res ne manjka. Menda imate izreden spomin za ljudi. Je to res?
Imam kar dober spomin, pa ne samo za ljudi. Če se mi oči zasolzijo, lahko koga spregledam. Imam pa pravilo: pozdravim vse! In v Ljubljani je res malo ljudi, ki ne odzdravijo. Veliko ljudi pa me tudi ustavi, me kaj vpraša. Posebno lepo je z otroki, otroci so res posebna radost. Tudi zaradi njih si želim, da bi v Ljubljani lahko svobodno izražali svoje mnenje, da bi živeli v svoji bogati različnosti in v sprejemanju vseh.
Kako pa vam je dober spomin pomagal v življenju?
V Mercatorju sem po imenu poznal skoraj 7000 ljudi. Poznavanje ljudi je sporočilo, da je vsak dobrodošel, sprejet, pomemben, hkrati pa je v ekipi to tudi sporočilo, da moramo vsi opraviti svoje delo. Če to storimo, smo lahko zmagovalna ekipa. Tudi v športu je tako. Trener za vsakega najde pravo mesto. S svojim delom bom res zadovoljen, ko bo vsak v ekipi želel zmagati. Ne želim, da sodelavci le hodijo v službo, ampak da želijo dobro delati za naše meščanke in meščane.
Ste pa vselej imeli veliko ljudi okoli sebe. Kako se spomnite svojega otroštva v Srbiji?
Kot zelo lepega. Dvanajst let sem živel v Srbiji, v revščini: elektrike nismo imeli, meso je bilo enkrat na teden, ampak bilo je krasno. V naši hiši in na našem dvorišču je bilo vedno polno ljudi. Moj dedek je bil pomemben možakar, bil je predsednik četrtne skupnosti, nogometnega kluba in lovskega društva. Vas je imela 4000 ljudi, na njegov pogreb pa jih je prišlo 5000.
Česa pa vam je manjkalo, pa ne manjka otrokom v Ljubljani?
Nemogoče je primerjati, bili so drugačni časi. Vsi smo se poznali, zaposlovali so me šola, nogomet in delo na polju. Bil sem zadovóljen in zadovoljèn. Možnosti, ki jih imajo danes otroci, je lahko celo preveč. Otroci imajo danes drugačne razmere, ampak so še vedno otroci. Ni večjega veselja, kot je opazovati, kako so si različni, kako se razvijajo, spreminjajo.
Tudi vas je življenje zelo spremenilo, ko ste prišli v Ljubljano, kajne?
Strašno mi je bilo, nekajkrat sem poskušal celo pobegniti v svojo vas k babici in dedku. Nisem znal besede slovenščine. Vstop v razred, poln novih ljudi, je bil grozljiv. Nato pa mi je sošolec ponudil, da sedem k njemu. Tako neznansko sem bil hvaležen, še danes pomnim to hvaležnost. Ker sem bil dober v matematiki, sem mu pomagal pri reševanju nalog. Rad sem hodil v kino Šiška na kavbojske filme z Johnom Waynom; včasih sem šel na tri v istem dnevu. Delati sem začel potem že sredi gimnazije, konec drugega letnika fakultete pa sem zgradil hišo, se poročil in letos z ženo praznujeva 47 skupnih let.
In po vsem tem času jo še vedno držite za roke. Vaša žena pravi, da ste romantik.
No ja, pogosto jo držim za roke, čeprav sva malo skupaj v javnosti. Rad pa grem na tržnico in kupim rože, najpogosteje ji kupim tulipane ali vrtnice. Vsekakor pa bi rekel, da sem zelo urejen človek. Domov ne grem, preden delovna miza ni urejena. In tudi doma imam rad urejeno tisto, kar je moja zadolžitev. Je pa res, da teh ni veliko. Žena drži pokonci tri vogale in še kaj. Jaz nimam posebne vloge, že dolgo nisem več prvi doma. (se nasmeji) Zdaj so glavni vnuk in vnukinji. Največja nagrada za vse je, ko z ženo vidiva, kako radi pridejo k nama. Dom in družina sta mi sveta, nedotakljiva, branim ju z vsem srcem. In v čast mi je, ko me najstarejši vnuk povabi, da sem v avtu spremljevalec na njegovi prvi samostojni vožnji. Je lahko kaj lepšega kot to? Čas si je treba vzeti, to je ključno.
Ne želim si nikamor odpotovati. Kje drugje lahko dobim Golovec, Ljubljano, najlepše mesto na svetu, najboljšo zeleno prestolnico med vsemi in najboljšo destinacijo v Evropi? Nikjer.
Tudi pri izbiri ljudi, ki jih imate okoli sebe, si je treba vzeti čas, ne?
Ko izbiraš ljudi, moraš začutiti njihovo energijo in pri tem se prepuščam čustveni inteligenci. Treba je slediti prvemu vtisu, občutku. Vedno sem zraven pri razgovorih za službo, kandidatu namenoma zastavljam nepričakovana vprašanja, ker me zanima reakcija.
-1652168805.jpg)
Ampak kako lahko delate brez računalnika?
Brez težav. Računalnik in brezosebnost komunikaciji veliko odvzameta, zato e-sporočila prebiram na papirju in sodelavcem napišem svoje mnenje. Velikokrat tudi pokličem osebo, ki mi je pisala. Zadnjič sem recimo dobil e-sporočilo občana, ki se je pritoževal, da se z gradbišča praši. Pa sem ga poklical in vprašal, kaj predlaga. Ko se kdo pritožuje, vedno vprašam, kaj naj naredimo, da bo bolje. In je rekel: »Glejte, saj imam še en balkon, bom tega na strani gradbišča zaprl. Pisal sem vam, ko sem bil jezen na ženo.« No, a ni to človeško? Pa sva se vse hitro zmenila. V teh časih sem še toliko bolj prepričan, da je pravi način vodenja »managing by walking around«. Rad grem med ljudi, bistveno raje se z njimi pogovarjam, kot da bi moral pisati pisma. To je edini pravi dan odprtih vrat! Verjamem pač, da je MOL servis meščanov, in najlažje pridem do informacij z osebnim pristopom, ne na daljavo.
No, ampak vsega pa tudi ne morete rešiti, kajne?
Če nekaterih stvari ne moremo urediti, to iskreno povem, tudi razlog, zakaj se ne da. Znam biti oster do svojih sodelavcev, včasih sem tudi bad guy, ker želim, da v iskanju rešitve dajo vse od sebe. Vedno govorim, kar čutim, pa če je slišati lepo ali ne. Imam pa eno pravilo: nikogar nikoli ne žalim. Vsak večer se, preden zaspim, vprašam, ali sem komu naredil krivico.
Pa imate sploh čas uživati v Ljubljani – na kavici, na ladjici po Ljubljanici, na tržnici?
O ja, seveda, vse to. Imam svojo mizo, kjer pijem kavo, vsako soboto na tržnici čakam v vrsti za zelenjavo, sadje, rože ...
Čakate v vrsti? Vas ne spustijo naprej?
Tega nočem, ker je to nespodobno. Sobota je enako prost dan zame kot za vse druge.
Pa potem iz nakupljenega skuhate kaj dobrega?
Ne kuham. Ko sem sam doma, niti hladilnika ne odprem. Če sem iskren, sam ne morem jesti. Navajen sem, da z ženo vsako jutro skupaj spijeva kavo, za zajtrk pa jem vsak dan isto: sveže žemljice, maslo in med ali marmelado.
Računalnik in brezosebnost komunikaciji veliko odvzameta, zato e-sporočila berem na papirju in sodelavcem napišem svoje mnenje. Velikokrat tudi pokličem osebo, ki mi je pisala.
Za kaj pa si želite, da bi imeli več časa? Vam (še) kaj manjka?
Ne. Sem popolnoma zadovoljen. Nimam občutka, da bi za življenje potreboval več časa. Ne želim si nikamor odpotovati. Kje drugje lahko dobim Golovec, kje lahko dobim Ljubljano, najlepše mesto na svetu, najboljšo zeleno prestolnico in najboljšo destinacijo v Evropi? Nikjer. Tukaj različni živimo skupaj v medsebojnem spoštovanju, svobodno, brez ograj v glavah in na ulicah. Tu imam vse, kar želim.
--
Avtorica: Anja Leskovar
Foto: Doris Kordić
© 2024 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.