Vinko Möderndorfer (2022)

Nazaj

Ljubljana je dom

Ljubljana se razvija, raste, cveti, se bohoti; ljubljena je in odprta na vse strani. Svetla, zelena, prepišna, vedno mlada in bistra, kot so mladi ljudje, ki vanjo prinašajo mladost in ljubezen. Ljubljana je nepremagljiva v svoji rasti in dinamiki ... In to že krepko desetletje in pol.

Iz nekoč precej sivega in meglenega, celo zanemarjenega socialističnega kraja je nastalo lepo in urejeno mesto, v katerem je vedno lepše živeti. Sistematično in pametno urbanistično urejanje sega prav v vse mestne četrti. Ne gre samo za urejeno središče mesta, skladno se razvijajo mestni prostori tudi na obrobju. Vsepovsod vznikajo novi parki, nove zelenice. Ljubljana diha z novimi pljuči zelenih površin.

Mesto ni samo kraj, kjer živimo, kjer bivamo naseljeni v svojem stanovanju. Mesto je šele takrat zares naše mesto, ko začutimo njegove trge, ulice in skrite kotičke kot svoj celosten dom. Mesto mora biti dom ljudem, ki v njem prebivajo.

Dom ni samo prostor v stanovanjskem bloku ali hiši, kjer stanujemo, občutek doma je mnogo širši. Kadar se počutimo doma tudi v ulici, kjer stanujemo, tudi na trgu, ki ga prečkamo, na vogalu, kjer stojimo ali v lokalu, kjer sedimo in pijemo kavo … šele takrat lahko rečemo, da je mesto naš dom. Dom je tam, kjer se počutiš varno, kjer ti je prijetno, toplo pri duši v vseh letnih časih. Dom mora biti mesto.

In to je Ljubljani uspelo.

Ljubljana je dom.

Ljubljana ima veliko dnevnih sob, kamor nas vleče iz našega stanovanja, veliko pročelij hiš, pred katerimi se radi zadržujemo. Ulic po katerih radi hodimo, vogalov, kjer se radi ustavljamo … Ljubljana je s svojimi trgi, križišči, parki, zelenicami, spomeniki, s prijetnimi kotički postaja naš resnični dom. Vsak ljubljanski trg je drugačna soba našega domovanja, nabrežje Ljubljanice je sprehajališče, ki nam razkriva vedno nov pogled na pročelja stare Ljubljane. Mesto je očiščeno avtomobilske pločevine, med katero smo desetletja slalomirali ne zavedajoč se, kako so lepi mestni trgi, ki so bili zakopani s parkiranimi avtomobili, - danes pa nas očarajo s svojo prostranostjo in se nam bohotno razkazujejo v vsej svoji lepoti.

Seveda pa ni vsa skrivnost prijaznega mesta v lepo urejenih ulicah in trgih, v tlakovcih in obnovljenih fasadah, novih mostovih in nabrežjih.

Lepota mesta je v njegovi duši.

Dušo pa lahko mestu, pa tudi državi in narodu, oblikuje samo kultura.  

Umetnost arhitekture, ki ne pozablja na preteklost in pogumno posega v prihodnost, kulturni dogodki, gledališča, male in velike galerije, obeležja, spomeniki, koncerti, ulična umetnost, kvalitetne prireditve vseh vrst,  velika etablirana kultura in neinstitucionalna umetnost … šele vse to lahko mestu ustvari njegovo živo dušo.

In Ljubljana ima dušo.

Upam si trditi, da ima Ljubljana več kulturniške in umetniške duše kot celotna Slovenija. V zavedanju, da je kultura edina prava vsebina mesta, vodstvo mesta podpira kulturnike in umetnike in to mnogo bolj načrtno in organizirano kot to počne naša ljuba država.

Ne moremo prezreti, da je kulturni utrip našega mesta iz leta v leto bogatejši in zanimivejši. Država Slovenija pa je v tridesetih letih svojega obstoja investirala v slovensko kulturo bore malo. Skoraj nič. Ljubljana pa gradi razstavišča, galerije, pomagala je zgraditi Mini Teater, vzdržuje in subvencionira mnoge velike in male festivale, mnoge velike in male kulturne projekte, vzorno skrbi za svoje Mestno gledališče ljubljansko, - medtem ko Slovensko narodno gledališče, ki ga ima na skrbi država, že trideset let propada. Ljubljana prenavlja knjižnice, skrbi za bralno ozaveščenost svojih prebivalcev, - država Slovenija pa v tridesetih letih ni uspela zgraditi nujno potrebne nove Univerzitetne knjižnice. Ljubljana ohranja Metelkovo mesto, ki je postalo prava Evropska atrakcija. Ljubljana je Ljubljančanom uredila Kino dvor, ki je središče nekomercialne filmske umetnosti in prijazno kulturniško zbirališče. Kino Šiška deluje s polno paro. Prepričan sem, da bo mesto imelo posluh tudi za Rogovce in njihove dejavnosti. Kulturni programi Ljubljane so vsako leto boljši. In še in še in še in še bi lahko naštevali. 

Kultura in umetnost sta Ljubljani ustvarila izrazit in samosvoj obraz.

Pri vsem tem pa ne gre zgolj za všečno kulturo, ki jo potrebujejo turisti, ki so v zadnjem desetletju odkrili lepote našega mesta, gre za zavestno odločitev ljudi, ki mesto vodijo, da bo mesto podpiralo različno ustvarjalnost in ji dalo možnost kvalitetne promocije. Ljubljana je tako svetel vzgled tudi drugim slovenskim mestom. Ljubljana je pokazala, kako je treba delati. Ostala slovenska mesta jo skušajo dohiteti. Vzpostavila se je zdrava konkurenčnost, ki je obrodila sadove.  

Seveda pa se vse to ne dogaja samoumevno.

Za vsem tem, in še za marsičem drugim, kar se ne vidi  na prvi pogled, stoji močna in profesionalna ekipa z županom Zoranom Jankovićem na čelu.

Vedno je tako, da se okoli enega človeka, okoli močne voditeljske osebnosti, ki kar prekipeva od energije in vizije, lahko zbere skupina ljudi, ki potem dela dobro. Nič ne nastane samo od sebe. Nič ne nastane brez drznosti. In brez zaupanja. Župan Janković ima oboje. Drznost in neskončno zaupanje v svojo ekipo, ki jo je znal, kot dober vodja, odlično sestaviti. Pri tem ga ni vodila osebna sebičnost, privatni interesi, pač pa zgolj strokovnost in delavnost. Da je temu res tako, dokazuje Ljubljana.

Devetega maja (2022) je župan Janković obelodanil, da se bo ponovno potegoval za županski položaj.

Imel je enourni govor. Prijazen, navdihujoč, duhovit in tehten govor. Govoril je iz glave in iz srca. V svojem nagovoru ni pozabil omeniti nikogar od svojih sodelavcev. Pa to ni bila piarovska poteza, niti lažna skromnost, češ, drugi delajo odlično, jaz sem samo zraven, kot se je lahko duhovito slišalo.. Župan Janković je zares takšen človek. Vodja, ki ne pozabi na svoje sodelavce. Ki se zaveda, da samo sposoben in zadovoljen kolektiv lahko ustvari presežke svojega dela. Brez enega ni nič. In en sam brez ostalih prav tako ni nič.

Župan Zoran Janković je zahteven do svojih sodelavcev, vendar tudi pravičen in hvaležen. Nikogar ne pozabi. Niti vratarjev, niti šoferjev mestnih kavalirjev, niti tistih, ki čistijo pisarne … Zato so ljudje, ki delajo v njegovi ekipi ustvarjalni, njegov odnos do njihovega dela spodbuja njihovo kreativnost. Okoli sebe ima zbrane odlične strokovnjake, ki delujejo samostojno, strokovno in ustvarjalno, in to prav zato, ker uživajo njegovo popolno zaupanje. Izvrstna urbanistična podoba sodobne Ljubljane je posledica strokovnosti in kreativnosti profesorja Koželja, hkrati pa je tudi rezultat zaupanja župana v profesorjevo delo. In prav to so odlike dobrih voditeljev.

Župan Janković je dober voditelj.

Župana kot človeka ne poznam prav dobro. Dvakrat v življenju sem se pogovarjal z njim. In obakrat sem s kratkega sestanka odšel z občutkom, da ni šla nobena spregovorjena beseda v prazno, da je govoril tisto, kar zares misli, in da njegova dana beseda drži.

In moram zapisati, da je v tem norem času, ko so politiki vseh barv uzakonili laž, sprenevedanje in demagogijo, ugrabili resnico in jo prevrednotili po svoji meri in koristi, - je občutek, kadar lahko spregovoriš s človekom, ki misli kar reče in ki drži besedo, zares blagodejen. Tako rekoč odrešilen.

Župan glavnega mesta republike je najbrž zelo posebno in zahtevno poslanstvo. Župan ne more ugoditi vsakemu, velikokrat mora sprejemati tudi odločitve, ki niso všečne. Mogoče nekatere tudi meni v minulem desetletju in pol niso bilo povsem povšeči. Vendar sem kljub vsemu vedno imel občutek, tudi takrat, ko ga še nisem osebno spoznal, da je Zoran Janković občutljiv človek, človek z empatijo, človek, ki je sposoben sočutja in razumevanja. To pa je človeška in karakterna lastnost, ki se je na da naučiti v nobeni šoli. To občutljivost imaš ali je nimaš. In Zoran Janković jo ima.

Že takrat, v njegovem prvem mandatu sem bil prepričan in še danes mislim isto: da je Zoran Janković pravzaprav tovariš. Ne v partijskem, političnem smislu, pač pa tovariš v smislu besede, kot jo je razumel Primož Trubar. Tovariš, kar je več kot prijatelj. To je človek, ki ne bo nikoli nikogar izdal, ki ima spoštovanje do drugega in drugačnega mnenja, ki zna poslušati in biti hvaležen za dobro opravljeno delo. Hkrati pa je tudi načelen in odločen, ko sprejema odgovornost za svoje odločitve. Takšni ljudje so tovariši, takšni ljudje so dobri voditelji.

Seveda pa župan Janković ni samo tovariš, je tudi gospod. Zaveda se v kakšnem svetu živimo in kaj ta svet žal žene naprej. Trgovina. Kapitalski odnosi. In tudi kompromisi. Če hočeš dobro voditi glavno mesto republike, potem najbrž moraš sodelovati s svetom tudi na politični način. In naš župan obvlada tudi to. Vedno deluje v korist mesta in ljudi. V tem delu in poslanstvu tudi uživa. Ves se je predal Ljubljani. Občudujem ga, kako pogumno sprejema nizke udarce, krivice in podtikanja, in kako ga vse to, vsaj na videz, nikoli ne vrže iz tira. Marsikdo tega ne bi zmogel. Seveda mu ob strani stoji družina, ki mu daje moč. In pa mesto, Ljubljana ljubljena, ki kot živ organizem vrača ljubezen tistim, ki jo imajo zares radi.

Kot sem že zapisal, prepričan sem, da je gospod tovariš Zoran Jankovič človek z močnim občutkom empatije in pravičnosti. Nekoč sem po naključju hodil za njim po stari Ljubljani. Bil sem začuden, kako si je vzel čas za vsakega, ki je hotel govoriti z njim, - pa sploh ni bilo volilno obdobje. Ganljivo je bilo gledati, kako resno se pogovarja z upokojenko in posluša njene nasvete in mnenja, čez nekaj časa, malo višje na ulici, pa je že ostro prijel motorista, ki se je peljal tam, kjer se ne bi smel. In motorist je župana takoj spoštljivo ubogal. Naš župan ima avtoriteto. Avtoriteto si je ustvaril s svojim dobrim in predanim delom. Velikokrat smo ga videli na gradbiščih mesta, kako se pogovarja z delavci, kako ga zanima, kako poteka delo … Ampak, vse to so zgolj anekdote, ki pa vseeno veliko povedo o človeku. Pravzaprav sem prepričan, da je gospod Janković gospod tovariš socialist, ki nikoli ne spreminja svojega mnenja, ki nikoli noče biti všečen, čeprav bi mu morda to včasih koristilo, in ki verjame v pravično in socialno družbo.

Je pa tudi župan, ki je vedno spoštoval partizansko vojsko, ki je osvobodila belo Ljubljano in postavila temelj slovenski državnosti. Zaradi partizanov je danes Ljubljana glavno mesto samostojne države Slovenije. In župan to spoštuje in ceni. Je tudi človek, ki ni nikoli poskušal spreminjati zgodovine, in je v resnici, to moramo priznati, če smo količkaj pošteni, za Ljubljano in za naše bivanje v njej naredil več kot vsi socialistični in kapitalistični župani skupaj.

Njegove sposobnosti se seveda zavedajo tudi politiki, zato so pred leti tako čvrsto stopili skupaj (kljub nepremostljivimi ideološkim razlikami med njimi) in preprečili, da bi se uresničila volja volivcev in da bi gospod tovariš Zoran Janković postal predsednik slovenske vlade. Zelo so se potrudili, da so mu to onemogočili, kajti dobro so se zavedali, da bi jim kaj kmalu pokvaril njihove levo/desne igrice in njihovo levo/desno trgovanje. Zelo hitro bi se razgalila njihova nesposobnost in sebična volja do oblasti.

Slovenci se bojijo sposobnih ljudi kot hudič križa. To je naše prekletstvo. Zelo se trudimo, da ne pridejo sposobni ljudje na prava mesta. Prav zato Zoran Janković ni postal predsednik vlade. To je bila velika smola za državo Slovenijo in velika sreča za Ljubljano ljubljeno in nas Ljubljančane.

Seveda bi si kot kulturnik in ustvarjalec, ki ustvarjam in živim v Ljubljani skoraj vse svoje življenje, želel še več. Še več prostora za neinstitucionalno kulturo, še več takšni centrov kot je Metelkova mesto, še več Kino dvorov, ki predvajajo res dobre filme, še deset Kinov Šiška, še kakšno novo malo gledališče v kakšni mestni ulici, ki potem postane najlepša ulica v vsem mestu (kot Križevniška ulica in Mini teater), še več ateljejev za slikarje, še kakšno malo, subvencionirano knjigarno, še več obeležil na pročeljih hiš, ki nas spominjajo na častivredno preteklost, še več nekomercialnih galerij, še več umetnosti, ki ni všečna in ki razsvetljuje ljudi ne pa poneumlja,   … Naj naše mesto ne bo samo najlepše mesto na svetu, ampak tudi najbolj ustvarjalna prestolnico sveta!! 

Takšni pač smo ustvarjalci. Zelo zahtevni. Zelo tečni. Tudi zelo nestrpni. Nikoli dovolj zadovoljni in hvaležni. Mislim, da se župan Janković vsega tega zaveda in to dobro prenaša. Tudi zato je dober župan.

Brez zamere in brez dlake na jeziku gre vztrajno naprej.

Samo naprej. Naprej!!

In mi z njim.

Vinko Möderndorfer, slovenski pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, gledališki, radijski, filmski in televizijski režiser

--

Foto: Željko Stevanić

 

 

 

Nazaj

© 2022 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.

Piškotke uporabljamo za pravilno delovanje spletne strani in izboljšanje vaše izkušnje. S klikom na "prilagodi nastavitve" lahko upravljate z nastavitvami piškotkov. Več informacij najdete v Politiki o piškotkih.