(21. točka trditev KPK) Zavezanec je komisiji v vsem času opravljanja javne funkcije o premoženjskem stanju poročal samo dvakrat – ob nastopu županske funkcije leta 2006 in nato leta 2012, ko so morali vsi funkcionarji na podlagi spremembe zakona oddati nove prijave celotnega premoženjskega stanja v elektronski obliki; dodatno je v predvolilnem času zavezanec leta 2011 komisiji posredoval še nekatera dopolnila prvotne prijave. Na podlagi primerjave dejanskega premoženjskega stanja zavezanca, ki ga je v nadzoru ugotovila komisija, in premoženjskega stanja, kot izhaja iz njegovih prijav komisiji, je komisija nesporno ugotovila, da je zavezanec v času opravljanja svoje funkcije od leta 2006 sistematično opuščal svojo zakonsko dolžnost celovite in pravočasne prijave premoženjskega stanja oziroma sprememb skladno z zakonom.
Ker gre za že navedene trditve v nekoliko drugačni obliki, ponavljam že dana pojasnila:Večkrat sem pojasnil, da sem bil in sem še prepričan, da poročanje v tem primeru ni bilo potrebno, saj ni prišlo do spremembe premoženjskega stanja temveč le njegove oblike, prav tako je znan vir VSEH mojih finančnih sredstev. Celo KPK v odgovoru na vloženo tožbo odgovarja, da izvor premoženja ni sporen. Tudi sicer so med pravniki in zlasti ekonomisti bila v času poročanja in so še vedno o tem deljena mnenja.
Smiselnost sistematičnih in večkratnih kršitev poročanja zaradi skrivanja premoženjskega stanja bi bila le v primeru povečanja premoženja, tega pa v mojem primeru nikakor ni bilo. Celo nasprotno, javno objavljeno je, da je družina Janković v poslovanju med leti mojega županovanja, to je od konca leta 2006 do 2013, izgubila skoraj celotno premoženje, katerega vrednost je po ugotovitvah Financ padla na le okoli 3 milijone evrov. Zakaj torej skrivanje, ne poročanje? Le zaradi takratnega prepričanja, da takšno poročanje o zmanjšanju premoženja ni potrebno, saj tveganja korupcije v tem primeru ne more biti.
V primeru, da je res to TREBA ugotavljati in izpostavljati javno, seveda priznam, da je bila to moja napaka. Torej gre za prekršek in ne sum koruptivnega ravnanja. Za ta prekršek sem KPK že plačal kazen v znesku 400 €.
(22. točka trditev KPK) Na podlagi bančnih podatkov, ki jih je pridobila komisija, je zavezanec v nadzorovanem obdobju (17. 11. 2006 do dne 24. 5. 2012) na svoje bančne račune, ki jih ima odprte pri bankah v Sloveniji, prejel skupno 2.990.886,84 €, od tega za približno 2,4 milijona € nakazil, ki niso povezana z rednim osebnim dohodkom oziroma drugimi običajnimi prilivi, o katerih ni potrebno posebej poročati (npr. vračila dohodnine, avtorski honorarji ipd.). Tako ZPKor (37. člen) kot ZIntPK (43. člen) od zavezancev za prijavo in nadzor premoženjskega stanja zahtevata, da ti komisiji najmanj enkrat letno poročajo o vseh spremembah (razen omenjenih – plače in drugi dohodki, ki so razvidni iz dohodninske napovedi) na bančnih računih, ki presegajo določeno vrednost. Podrobnejše zakonske obveznosti v zvezi s tem so pojasnjene v uvodnih pojasnilih tega poročila.
To sem že pojasnil in naj povzamem še enkrat: menim, da velja prejemanje vračila kredita (in KPK prijavljen kredit, dogovorjen s kreditno pogodbo, četudi med sorodniki) za »običajni priliv«, ki je povsem transparenten in preverljiv. To dokazuje tudi, da tega kredita in samega vračanja KPK ne problematizira, vsaj meni to ni znano. Vsebinsko to, da vračila kredita ne povečujejo premoženja, potrjuje tudi dejstvo, da vračilo kredita ni treba vpisovati v dohodninsko napoved. Če je temu tako, je šlo le za neprijavo spremembe in ne višine premoženja, s tem, da seveda obresti ne štejemo kot povečanje, temveč kot strošek posojanja. Celo DURS je potrdil, da mi je v osmih letih Electa vrnila 8 milijonov € kredita in da ni bilo v zvezi s tem nepravilnosti.
(23. točka trditev KPK) Kljub temu, da se je realno premoženje zavezanca od njegove prve prijave premoženja komisiji leta 2006 letno spreminjalo v zneskih, ki presegajo več sto tisoč evrov, tega zavezanec ni nikoli sporočil komisiji. Komisija tako ugotavlja, da je zavezanec sistematično kršil obveznost poročanja o spremembah premoženjskega stanja glede denarnih sredstev pri bankah, in sicer:
komisiji ni poročal spremembe stanja denarnih sredstev pri banki za leto 2006 v višini 167.983,57 € (preračunano iz SIT; v znesek ni vštet osebni dohodek);
komisiji ni poročal spremembe stanja denarnih sredstev pri banki za leto 2007 v višini 631.449,71 € (v znesek ni vštet osebni dohodek in vračilo preplačila dohodnine);
komisiji ni poročal spremembe stanja denarnih sredstev pri banki za leto 2008 v višini 304.835,67 € (v znesek ni vštet osebni dohodek);
komisiji ni poročal spremembe stanja denarnih sredstev pri banki za leto 2009 v višini 361.609,82 € (v znesek ni vštet osebni dohodek)
komisiji ni poročal spremembe stanja denarnih sredstev pri banki za leto 2010 v višini 273.732,38 € (v znesek ni vštet osebni dohodek).
Nikakor se ne strinjam s trditvijo KPK, da se je »realno premoženje zavezanca od njegove prve prijave premoženja komisiji leta 2006 letno spreminjalo v zneskih, ki presegajo več sto tisoč evrov«. Kot sem pojasnil KPK in to ni sporno, je bilo pred letom 2006 del mojega realnega premoženja tudi lastništvo (bil sem edini lastnik) podjetja Electa. Res je, da se je spremenila oblika mojega lastništva iz vrednosti deleža podjetja v kredit in nato postopoma v vračanje kredita skozi gotovinska nakazila. Če ni, in to ni predmet ugotovitev KPK, sporna višina vrednosti podjetja in danega kredita s prenosom lastništva, kje je tu kaj spornega, netransparentnega in še posebej koruptivnega?
Kot sem pojasnil, so bila vsa nakazila iz naslova plač in vračanja kredita, ki sem ga v prijavi KPK leta 2006, tudi prijavljena KPK. Tako nikakor ne gre za sistematično kršenje obveznosti poročanja o spremembah premoženjskega stanja glede denarnih sredstev pri bankah, saj se je spremenila le oblika sredstev. V kolikor sem res kršil dolžnost poročanja, ne v primeru spremembe višine premoženja, temveč tudi oblike, je to seveda kršitev zakona, a nikakor to ni koruptivno dejanje oz. sum koruptivnega dejanja. To bi to lahko bilo le v primeru dejanskega povečanja premoženja. A povečanja ni bilo in bi ga v nasprotnem tudi prijavil.
(24. točka trditev KPK) Soočen s to ugotovitvijo je na razgovoru pred komisijo zavezanec zgolj pojasnil, da ni vedel, da mora te spremembe sporočati komisiji, ter obenem izrazil mnenje, da se njegovo premoženje glede na prijavo iz leta 2006 ni povečalo: »Glede sprememb enostavno ne vem povedat. Nisem čutil potrebe, ker se premoženje ni spremenilo.«
Ni resnična navedba, da sem pred KPK zgolj pojasnil, da nisem »vedel, da moram te spremembe sporočiti«, saj sem na komisiji, in tudi v tem zagovoru, ves čas ponavljal, da ne gre za vedenje, temveč razumevanje zakona, in sicer, da ni smiselno poročati o spremembi oblike premoženja, ali celo, kot se sedaj pojasnjuje, tudi zmanjšanju premoženja, kar se je ves ta čas dejansko dogajalo. Moje premoženje se v tem času ni spremenilo oz. se je celo zmanjšalo. Kako je to lahko koruptivno? Le tako, da se ugotovi in dokaže, da bi se mi drugače še bolj zmanjšalo.
V kolikor bi moral KPK prijaviti vsako nakazilo nad 10.000 € na moj TRR, ki ni osebni prejemek, potem sem res naredil napako, vsekakor pa se moje premoženje od prve prijave ni povečalo. Tako je evidentno, da ne gre za koruptivno dejanje, temveč za opustitev poročanja.
(25 točka trditev KPK) Morebitno nepoznavanje zakonskih obveznosti in dolžnosti ne more biti opravičljiv razlog za kršitev zakona. Če bi zavezanec katero od prejetih nakazil pozabil ali iz katerega drugega razloga o njem ne bi poročal oziroma bi poročal z zamudo, bi komisija njegovo pojasnilo z razumevanjem sprejela v proučitev. Ker tega ni bilo, komisija navedbe zavezanca v tem delu utemeljeno ocenjuje kot nezadostne in kot sistematičen pristop k izogibanju prijavljanja sprememb v premoženjskem stanju. V nasprotju z njegovimi trditvami je komisija ocenila, da se je zavezanec svojih zakonskih dolžnosti poročanja zavedal že takrat, ko je leta 2006 prvič (in do leta 2012 edinkrat) oddal prijavo premoženjskega stanja, naslednjič je to sicer storil (spet nepopolno) šele v predvolilnem času leta 2011, ko je postalo vprašanje premoženja kandidatov ena osrednjih predvolilnih tem, oboje pa dokazuje, da se je zakonske dolžnosti pri nadzoru premoženja zelo dobro zavedal. Poleg tega je zavezanec v času opravljanja svoje funkcije večkrat javno izjavil in zagotavljal, da je svoje premoženje v celoti prijavil pristojnim organom. Pri tem je komisija dodatno upoštevala, da je zavezanec po izobrazbi ekonomist in je bil dolga leta vodilni menedžer v velikih gospodarskih subjektih, kjer je upravljal ali nadzoroval upravljanje s finančnimi sredstvi, tako da so mu standardi transparentnega, odgovornega in poštenega finančnega poslovanja tudi iz tega obdobja zelo dobro znani oziroma bi mu morali biti znani. Komisija prav tako ne dvomi, da se zavezanec zaveda in pozna kvalitativno ter vsebinsko razliko med terjatvijo (dolgom) na eni strani in njenim poplačilom, ki privede do realne spremembe v premoženju, na drugi strani.
Ne glede na mojo, pa tudi številnih drugih, dilemo, ali je treba poročati, če do spremembe višine premoženja ni prišlo, vztrajam, da ni prišlo do realne spremembe na eni strani, ki naj bi jo povzročilo vračilo dolga, kar je v pregledu potrdil tudi DURS.
Naj ponovno pojasnim trditev, ki se ponavlja iz ene točke v drugo: kot ekonomist se ne strinjam s trditvijo KPK, da vračilo danega kredita (če obresti štejemo kot ceno denarja in niso oderuške) privede do realne spremembe premoženja, seveda pri tem mislijo povečanje. Zanimivo bi bilo slišati, ali se bančniki s to trditvijo strinjajo oz. vsi, ki v banki vzamejo kredit. Povečanje premoženja na osnovi kredita, če so obresti normalna cena denarja, ni možno, povečanje lahko (ali pa ne) prinese le neka aktivnost, posel, ki jo izvedemo z denarjem. S tem denarjem poslov nisem izvajal, kar je KPK znano, tako da je ugotovitev KPK, da je šlo za »sistematičen pristop k izogibanju prijavljanja sprememb«, tendenciozna in popolnoma neresnična. V kolikor bo kljub vsem pomislekom tudi dela stroke obveljalo pojasnilo KPK, da je treba prijaviti tudi vsako spremembo oblike in tudi zmanjšanje premoženja, je bil to moj prekršek, ki ga v prihodnje ne bom ponovil, nikakor pa ne sistematično in zavestno kršenje zakona, saj za to ni bilo prav nobenega razloga in potrebe. Naj še enkrat opozorim, da to nikakor ni bilo koruptivno dejanje niti ni utemeljen sum o tveganju.
Zato odločno zavračam trditev KPK, da se kot zavezanec »... zaveda(m) in pozna(m) kvalitativno ter vsebinsko razliko med terjatvijo (dolgom) na eni strani in njenim poplačilom, ki privede do realne spremembe v premoženju, na drugi strani«. Dejstvo, da poplačilo terjatve ne privede do realne spremembe v premoženju (zvišanje), temveč le njegove oblike, bo potrdil vsak profesor ekonomije.
(26. točka trditev KPK) Nadalje je komisija upoštevala dejstvo, da gre za politika, ki opravlja eno najvidnejših javnih funkcij v slovenskem političnem prostoru, saj je predsednik največje parlamentarne stranke, in ki se obenem v tej vlogi javno sklicuje na transparentnost svojega premoženja ter prav tako javno poudarja, da je vse svoje premoženje v skladu z zakonom prijavil pristojnim organom. Oseba z vsemi temi lastnostmi in znanjem se po mnenju komisije ne more verodostojno sklicevati na to, kako je mislila oziroma verjela, da prek 2,4 milijona €, ki jih je poleg plače skupaj prejela na svoje bančne račune v času opravljanja funkcije, ni povečanje premoženja, katero je kot javni funkcionar dolžna prijaviti komisiji, ki je po zakonu zadolžena za nadzor nad premoženjskim stanjem javnih funkcionarjev. Zavezanec je bil na razgovoru pred senatom komisije dne 14. 6. 2011 vprašan po izvoru gotovine, ki jo je položil na svoj TRR pri Banki Koper, d.d., pri čemer je povedal, da se ne spomni točno, iz katerega vira je v letih 2007, 2010 in 2011 prejemal gotovinska sredstva v skupni vrednosti 36.300 €, ki jih je v tem obdobju večkrat zaporedoma polagal na svoj transakcijski račun (omenil je možnost, da je šlo za vračila posojil, danih v ožjem družinskem krogu, vendar nadaljnjih izkazov ali dokazil kljub pozivu komisije ni predložil).
Ponovno navajanje neresničnih trditev KPK, ki namigujejo, da nisem prijavil svojega premoženja. Prijavil sem vse svoje premoženje, nisem pa prijavil spremembe oblike premoženja oz. v nekaterih primerih njegovega zmanjšanja. To je lahko opustitev poročanja, prekršek, nikakor pa to ni osnova za izvedeno trditev o koruptivnem dejanju oz. utemeljenem sumu koruptivnega dejanja. Naj še enkrat navedem, da mora pri koruptivnem dejanju nekdo prejeti neko korist, ki jo brez koruptivnega dejanja ne bi prejel. Sam nisem prejel nobene koristi, prav tako tudi nihče drug.
Ni korektno od KPK, da niso v poročilo vključili dodatno prejetega gradiva in dokumentov (3 debeli fascikli), v katerih sem dostavil dokazila o vseh svojih transakcijah, ki se jih na zaslišanju brez vpogleda v dokumentacijo, za 4 in več let nazaj, nisem spomnil. Pravilno bi bilo, da komisija te dele upošteva in sume oz. trditve iz poročila izvzame, saj sem dokazal izvor tudi tega premoženja. O svojem premoženju sem bil vedno pripravljen javno govoriti, nikoli nisem nič skrival, pokazal sem celo vse pogodbe, tako o nakupu hiše kot tudi o kreditu, ki sem ga dal Electi. Tudi KPK v odgovoru sodišču navaja, da je vir premoženja znan in ni sporen. Vsebinsko torej tudi tu ni nič koruptivnega.
(27. točka trditev KPK) Glede drugega argumenta – da se njegovo premoženje dejansko ni v ničemer povečalo, ker je šlo pri vseh teh finančnih nakazilih zgolj za poplačevanje večmilijonske terjatve, ki jo je leta 2006 prijavil komisiji – pa se je navsezadnje tudi zavezanec na razgovoru na komisiji strinjal, da v smislu premoženjskega stanja ni mogoče enačiti abstraktne terjatve na papirju v razmerju do podjetja v lasti njegovih otrok (ki je bilo dalj časa nelikvidno) na eni strani in konkretnih finančnih sredstev na tekočem računu, ki jih je zavezanec v nadzorovanem obdobju porabil za financiranje osebnih potreb in potreb njegove družine, na drugi strani.
Ponovno o isti vsebini kot v točki 25, na katero sem že odgovoril. Naj ponovim še nekoliko drugače: Ta navedba ni točna in tega na ta način nisem pojasnjeval; noben dan kredit ni »abstraktna terjatev na papirju«, saj jo je mogoče izterjati po sodni poti. Kredit je jasno in nedvoumno zapisan na notarsko overjeni kreditni pogodbi. Terjatev nikakor ne more biti abstraktna, saj je njeno vračilo potrdil tudi DURS. Vprašamo se lahko, ali bi se KPK tako opredelila tudi do kreditne pogodbe, ki jo sklene banka? Seveda ne.
S kreditno pogodbo sem KPK predstavil kreditni odnos do Electe in s tem do vsakokratnih lastnikov podjetja. Lahko se zgodi, da bodo sinovi prodali Electo; kakšen bo potem argument KPK? Tendenciozno je omenjanje otrok v tem kontekstu, gre namreč za odrasle in poslovno opravilne osebe, ki samostojno odgovarjajo za svoja dejanja.
Menim, da sem s tem dokazal izvor premoženja. Na tem vztrajam, dokler mi nekdo, lahko tudi KPK, ne predoči drugih dejstev, npr. drugega vira mojih prilivov.
Naj ponovno pojasnim trditev, ki se ponavlja iz ene točke v drugo; kot ekonomist se ne strinjam s trditvijo KPK, da vračilo danega kredita (če obresti štejemo kot ceno denarja in niso oderuške) privede do realne spremembe premoženja, seveda pri tem mislijo povečanje. Naj še enkrat opozorim, da to nikakor ni bilo koruptivno dejanje niti ni utemeljen sum o tveganju.
(28. točka trditev KPK) Komisija nazadnje poudarja, da se pričujoče ugotovitve nanašajo le na premoženje zavezanca v Republiki Sloveniji, saj zaradi zakonskih omejitev ni mogla preveriti morebitnega premoženja v tujini, kar bi bilo tudi v javnem interesu transparentnega delovanja in nadzora osebnega premoženja javnega funkcionarja. Komisija prav tako ni imela pravne podlage za pregled premoženjskega stanja vseh družinskih članov zavezanca, da bi lahko odpravila dvome v zakonitost virov njihovega premoženja v povezavi z izvorom premoženja zavezanca. Bi pa bilo to v konkretnem primeru po oceni komisije vsekakor potrebno, glede na to, da je komisija v postopku nadzora nesporno ugotovila, da se prihodki in odhodki zavezanca močno prepletajo s premoženjem ostalih družinskih članov, ne samo v smislu upniško-dolžniških razmerij, ampak tudi glede plačevanja rednih življenjskih stroškov, letovanj ipd. S tem je bilo delo komisije v danem primeru bistveno omejeno, saj je na podlagi ugotovljenih dejstev in tudi javno dostopnih podatkov očitno, da premoženja (prihodkov in odhodkov) zavezanca ni mogoče v celoti obravnavati ločeno od premoženja njegove ožje in širše družine, ker se to tesno prepleta.
V kolikor bi komisija to želela preveriti, bi to lahko storila prek DURS-a ali prek sodišča. Lahko bi me tudi poklicali in vse podatke bi razkril. Tako pa je ta točka v celoti insinuacija na možne nepravilnosti in je pravno nedopustna.
V tujini nimam odprtega nobenega računa, kar sem večkrat poudaril, in v kolikor KPK potrebuje moje dovoljenje, da to preveri, ni noben problem, da ga dobi. Skrajno nepredstavljivo pa je, da se kot možno koruptivno dejanje šteje tudi, če družini plačam letovanje ali mami račune, ali pa če svojim denarjem pomagam družini svoje umrle sestre in njenima sinovoma. Še dobro, da iz odlivov z mojega TRR ni razvidno to, da pogosto darujem tudi dobrodelni prispevek, plačam klošarju za kosilo, plačujem štipendijo otroku, ki mu je starši ne morejo. Na ta način sem povrnil stroške lisičenja tudi materi z družino, ki so ji pred Stožicami olisičili avto. Nerad to navajam, a želim s tem prikazati bizarnost navedb. Res upam, da bo to nekdo preprečil in takšne ugotovitve ne bodo predmet pregledovanja KPK za vse družine slovenskih funkcionarjev.
(29. točka trditev KPK) Opustitve dolžnega poročanja s strani zavezanca pri obeh temeljnih oblikah kršitev dolžnega ravnanja pri nadzoru premoženja hkrati predstavljajo tveganje za korupcijo, nasprotje interesov ter druga nezakonita ali neetična ravnanja. Spričo ugotovljenih kršitev zakonske dolžnosti poročanja in okoliščin pridobivanja denarnih sredstev, kot so opisane v naslednjem razdelku, je zavezanec sam vzpostavil utemeljen dvom v zakonitost in transparentnost svojega premoženja, pridobljenega v času opravljanja javne funkcije. V zvezi s tem komisija ugotavlja, da je zavezanec ravnal v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo – integriteto javnega funkcionarja in uradne osebe pri preprečevanju ter odpravljanju tovrstnih tveganj, ki ogrožajo integriteto javne funkcije in zaupanje javnosti v institucijo, v kateri to funkcijo opravlja (ZIntPK, člen 4, točka 3).
Sama opustitev poročanja, ne glede na že pojasnjeno smiselnost poročanja o spremembi oblike premoženja in zmanjševanja premoženja, nikakor ne more biti dovolj za takšno obdolžitev, kot je tveganje korupcije, nasprotje interesov in pridobivanje denarnih sredstev, kot je v tej točki navedeno. To je le prekršek; da je temu tako, priča izrečena kazen 400 €, ki sem jo tudi poravnal. Glede na to, da ima vsaka vsebinska trditev o sumu korupcije z moje strani enostavno pojasnilo, bi morala KPK svoje trditve bolj utemeljiti in nasloniti na dejstva.
Nekoliko cinična pa je ugotovitev, da sem sam »vzpostavil utemeljen dvom v zakonitost in transparentnost svojega premoženja«. Seveda dvom vzpostavlja KPK in ne zagotovi, da bi se ti dvomi oz. pravilneje obtožbe hitro preizkusili pred pristojnim sodiščem. To je ustavna pravica vsakega, ki je obdolžen (že omenjen 23. člen Ustave).
© 2024 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.