Objavljamo intervju z Zoranom Jankovićem, ki je bil objavljen v petek, 30. 10. 2026 v časopisu Večer
Avtorja: Matej Grošelj, Jon Knez
Foto: Robert Balen
--
Gospod Janković, začnimo nogometno. Maribor po vrnitvi Zahovića prevzema primat v slovenski ligi, medtem ko Olimpiji po vseh kadrovskih pretresih ne gre po načrtih. Je to za vas že znak za alarm ali zgolj začasna nevšečnost?
Zahoviću je treba priznati, da je na svojem področju velemojster. V Maribor je vrnil zmagovalno miselnost, navijači mu verjamejo, klub je resen kandidat za prvaka in ima rezultate. Glede Olimpije sem izjemno ponosen na dvojni naslov v sezoni 2024/25. Kot župan se ne spuščam v kadrovanje kluba, za katerega navijam že šestdeset let, odkar sem prišel v Ljubljano. Tudi sedanje nekoliko težje obdobje bo minilo. Upam, da bodo našli pravi naboj. Olimpija ima dobre igralce, a očitno manjka več notranjega zaupanja. Videli smo, kako samozavestno je odigrala naša reprezentanca na Škotskem. Fantje so uprizorili vrhunski nogomet s sijajnimi akcijami, ki jih spremljamo na najvišji ravni. To je prava samozavest. V prvi ligi ni še nič odločeno, sezona bo še dolga. Olimpija bo prvak.
Zakaj Olimpija nima prepoznavnega ljubljanskega pridiha, zakaj kluba ne vodijo Ljubljančani?
Spomnite se časov, ko so velika slovenska in ljubljanska podjetja iz različnih razlogov nehala vlagati v šport. Meni očitajo, da pomagam športu, a vlagamo tudi v kulturo, socialo, izobraževanje ... Občina vseskozi investira v šport, zanj namenjamo kar 17,9 mio evrov letno in to brez investicij, omogočamo približno 343.000 ur brezplačne uporabe športnih objektov, kar pomeni, da so vsa igrišča brezplačna, vlagamo v trenerje za mlade ... V današnjih časih ni velikega podjetja, ki bi vložilo 10 milijonov evrov v klub. Nihče od velikih gospodarstvenikov se za to ne odloči. Morda tudi zato, ker mora biti šport tvoja iskrena ljubezen, zraven moraš biti še pogumen, da prevzameš klub. Sam od nekdaj podpiram šport. Ko sem bil na Electi, sem Krim leta 1992 plačeval iz svojega žepa. Ko so me v Mercatorju spraševali, zakaj ne vlagamo več denarja v nogomet, sem jim razgrnil preprosto računico. Z milijonom evrov si takrat postal kandidat za evropskega prvaka v rokometu, medtem ko bi v košarki za dosego vrha potreboval 10 milijonov evrov, v nogometu pa 100. V Olimpiji je Izet Rastoder finančno podpiral klub, a sta se razšla s športnim direktorjem. Milan Mandarić je veliko vedel o nogometu. Ko so osvojili naslov prvaka, sem ga prosil, naj obdrži Igorja Bišćana, pa ga ni. Klub je nato prodal Adamu Deliusu, ki ima rad nogomet, a ne pozna tukajšnje mentalitete. Olimpijo sedaj vodita z Igorjem Barišićem in naslov prvaka sta vrnila v Ljubljano. Trener Albert Riera je takrat prinesel nekaj novega v slovenski nogomet, Victor Sanchez je nadgradil ekipo na svoj način. Potem se je zgodila prodaja najboljših igralcev. Če je lastnik kluba zasebnik, odloča o tem, kaj bo dal in kaj bo dobil. Vsi smo videli, kje je Maribor končal pred dvema letoma. Sedaj so vrnili Zlatka Zahovića, ki ima proste roke. Če pokliče 20-letnega fanta, naj pride igrat za Maribor, se bo ta odpravil peš v Ljudski vrt. Zahović je nogometna legenda. Pozna nogomet, ima veljavo, fizično je zelo dobro pripravljen. Zame je izjemno korekten človek. V nogometu pa se morajo stvari tudi poklopiti. V Ljubljani smo vedeli, da bo zaradi gradnje Atletskega centra Ljubljana stadion Žak dve leti zaprt, da tekem tam ne bo, zato je logično, da zelenica v Stožicah ne zdrži vseh bremen. Ravno zato sem NZS predlagal prestavitev novembrske reprezentančne tekme v Maribor in o tem govoril tudi z Zahovićem. Rekel mi je: „Dobro, župan. Morate pa vedeti, da kar pride v Maribor, ne gre več nazaj“. Nasmejal sem se. V Stožicah bomo decembra začeli pripravljati igrišče, da bo februarja nared. Ker prihodnje leto odpiramo Žak z dvema igriščema, problemov več ne bo.
Stožice so eden vaših najbolj prepoznavnih projektov, toda zunanja kulisa vam gotovo ne more biti v ponos. So Stožice simbol uspeha ali nedokončanih obljub?
Ko govorimo o javnem delu, so zame simbol uspeha in dokončanih obljub, kajti večnamenska dvorana in stadion uspešno delujeta že od leta 2010, sem spada še vsa okoliška infrastruktura s Štajersko cesto, del parka in parkirna mesta. Kar se tiče zasebnega dela pa obstaja tudi simbol škodljivega ravnanja direktorja SID Banke. Ob javnem razpisu za zasebnega partnerja za Stožice smo dobili dve ponudbi. Izbira je potekala pred kamerami, jasno, da smo se odločili za Grepovo ponudbo, saj je bila razlika v ceni 38,9 milijonov evrov v korist MOL-a. To so bili takrat naši najboljši gradbinci. Za cel kompleks je MOL plačala 114 mio evrov (brez DDV), izključno zaradi projekta Stožice pa smo v proračun prejeli 111 mio evrov (brez DDV), in sicer: od zasebnega partnerja Grep smo dobili 81 mio evrov za 51-odstotno udeležbo v projektu; skladno s pogodbo o opremljanju komunalne infrastrukture in plačilom komunalnega prispevka je Grep izvedel in plačal 19 mio evrov; prejeli smo 9 mio evrov evropskih sredstev in sredstev MŠŠ; 2 milijona evrov znašajo namenska sredstva Darsa za izgradnjo vpadnice. Kar pomeni, da smo za vse zgoraj našteto plačali 3 mio evrov neto plus davek. Grep je z Delto podpisal prodajno pogodbo za trgovski del za 222 milijonov evrov, a je prišla kriza in Delta je, kljub plačilu 5 mio evrov avansa, odstopila. Potem ko je NLB odobrila kredit v višini 115 milijonov evrov, je na koncu zmanjkalo 15 milijonov, pri čemer je imel GREP podpisane pogodbe za oddajo 64 % površin v trgovskem delu. NLB je nato pristala na dodaten kredit, ki bi pokril razliko, a so želeli biti vpisani kot drugi hipotekarni upnik. Na sodišču sem izvedel, da soglasja s strani SID banke ni bilo.
Bodo Stožice sploh kdaj zasijale, kot ste si zamislili?
Bodo. Še lepše bodo, kot je bilo načrtovano. Ko je Izet Rastoder kupil trgovski del, sem bil prepričan, da ga bo že pred leti dokončal, a je sledila prodaja Mladenu Milanoviću, ki pa ima partnerje za projekt. Videl sem načrte in lahko zatrdim, da je vsebina izjemna. Kakor tudi lokacija za trgovski center. Navsezadnje se mimo Stožic vsak dan pelje 80 tisoč avtomobilov, na drugi strani Vojkove ceste pa je veliko naselje z eno majhno trgovino. Računam, da bodo z gradnjo projekta nadaljevali prihodnje leto, otvoritev pa bo leta 2028. To je moja napoved.
Glede Stožic se oglaša tudi pravna država. Letos se je začelo sojenje v zadevi hladilne strojnice, v zadnjih 20 letih pa so se vaše ime, občinski posli in različne kazenske preiskave znašle v središču pozornosti tudi zaradi drugih postopkov. Zakaj se toliko spornih zgodb pojavlja okoli istega župana?
To je vprašanje za koga drugega. Še vedno vztrajam, da je zame sodišče edini kraj, kjer lahko dokažem nedolžnost. Doslej sem imel na sodišču osem zadev, od tega jih je šest pravnomočno zaključenih v mojo korist. Čisto vsi primeri so bili odločeni na zadnji stopnji. Imel sem štiri hišne preiskave, za postopek v zvezi z Mercatorjem so mi očitali, da smo si štirje člani vodstva razdelili 60 tisoč evrov za nakup zemljišča v Nišu. V nekem trenutku nisem več zdržal in sem vprašal tožilca, če dvomi o moji zdravi pameti. Moja plača je bila takrat 25 tisoč mark, po njegovo pa bi vzel 15 tisoč. Zakaj bi to naredil? V zadnji preiskavi sem bil najprej devetnajsti osumljeni po vrsti, nato pa sem kot Domen Prevc skočil na prvo mesto. Te logike ne razumem, a tožilka ima vedno pravico, da naredi, kar želi. V vseh primerih je tožilka ista, toda nikoli nisem govoril grdo ne o tožilstvu ne o policiji, ki je bila vedno korektna, čeprav ko ti ob šesti uri zjutraj pozvonijo na vrata, ne veš ravno, kaj se dogaja. Če kdo misli, da je prijetno hoditi na sodišče, se moti. Trpi cela družina, trpijo sodelavci. Grem pa vedno na sodišče, tudi moj nabiralnik je dovolj velik, da sprejme vso pošto. Sedaj se slišijo napovedi, da bo šel Skok najprej k Jankoviću, a domneva nedolžnosti velja za vse. Ko je bil v Celju oproščen Janez Janša, je bilo pred sodiščem več tisoč ljudi. Janša je rekel, da je to njihova zmaga, češ, da se je sodišče ustrašilo pritiska. Jaz pa verjamem v pravno državo. Zame je bila največja tragedija, da sem v zvezi s KPK pristal v istem čolnu z Janšo. Je pa KPK po tem tudi uradno izjavila, da pri meni ni bil problematičen izvor premoženja, ampak to, da nisem imel zavedene spremembe na računu. Sinu sem dal kredit, on mi ga je vrnil, v bilanci pa se nič ni spremenilo.
Zakaj ste se potem obrnili na Evropsko sodišče za človekovega pravice, kjer so vašo pritožbo označili za neutemeljno?
Ker sem bil prepričan, da so mi bile kršene pravice. Po nepotrebnem so me ožigosali, evropsko sodišče pa je nato odločilo, da sem imel vse možnosti za zagovor. Konec zgodbe. Kot rečeno kasneje sem dobil izjavo KPK, da izvor mojega premoženja ni bil nikoli problematičen, zato tudi vztrajam pri trditvi, da sem se nepravično znašel v takratnem poročilu.
Menite, da je odsotnost obsodbe dovolj visok standard integritete za nosilca javne funkcije?
Absolutno! Zame šteje pravnomočna sodba. Sem popolnoma miren, čeprav ni vedno prijetno. Ni užitek poslušati zgodb o desetih odstotkih. Izzivam vsakogar, da javno pove, če sem kadar koli vzel en evro ali deset milijonov. V vsakem primeru takoj odstopim, toda zagotavljam, da takšnega človeka ni, ker ničesar nisem dobil. Pri nas javno in odprto potekajo vse dražbe, prodaje, nakupi zemljišč, izbori izvajalcev del. Ko oddajamo posel, se pogajanj lahko udeležijo tudi predstavniki medijev, ki se lahko prepričajo, da vse poteka transparentno. Moj podpis na pogodbi je šele peti v vrsti, pred mano jo podpišejo vodja oddelka, vodji pravne in finančne službe ter pristojni podžupan. Ker imamo standardizirane pogodbe, preberem tiste člene, v katerih so cena, rok izvedbe in penali.
Kritiki vam priznavajo, da ste Ljubljano spremenili v moderno evropsko prestolnico, glavni problem pa vidijo v načinu, kako vodite mesto. Očitajo vam, da posli potekajo po dogovoru, da pri tem sodeluje širša mestna družina.
Razumem, da mi mora štirinajst protikandidatov nekaj očitati, sicer se ne bi potegovali za župana. Moj odgovor je zelo enostaven. Našega dela ne poznajo dovolj in zato ne vedo, o čem govorijo. V zadnjih 20 letih so bile edina stalnica spremembe, izvedli smo več kot 2.600 projektov, od tega le 400 v mestnem središču. V Štanjelu smo ta mesec prejeli najvišjo nagrado na področju arhitekture in urbanizma, nagrado Maks Fabiani. Nagradili so projekt Supermesto, vizijo Ljubljane do leta 2045, ki je nastajal dve leti, pri katerem je sodelovalo 2000 ljudi in strokovnjakov iz različnih področij. In potem mi nekateri protikandidati očitajo, da je Ljubljana projekt enega človeka, ki o vsem sam odloča, kar je poceni populizem. V viziji Supermesto je vse zajeto, morda podatki vsem niso všeč, toda bistvenih točk, ki bi manjkale, ni. V začetku maja sem povedal, da bom znova kandidiral. Odločil sem se iz dveh razlogov. Prvič, ker sem dobil zdravniško potrdilo, da sem v dobri formi. In drugič, ker me je prepričal ravno zmagoviti projekt, ki nam na 20 let podlage odpira smer razvoja do leta 2045. V tem času bo možno zgraditi 45 tisoč stanovanj, od tega bo 12 tisoč mestnih, neprofitnih, ob tem bomo zelene površine povečali za odstotno točko, iz sedanjih 75 % na 76 %, kar je na meji mogočega, uredili bomo nove parke, drugi največji bo Livada, tretji na območju sedanje remize v Šiški, potem, ko se bo ta selila v Stanežiče, na področju prometa bomo uredili rumene pasove na vseh vpadnicah za mestne avtobuse in prenovili bomo sheme linij v mestnem prometu ter uvedli BRT. Imam najboljšo ekipo sodelavk in sodelavcev, moja naloga pa je, da za vsakega najdem pravo mesto, ga motiviram in zaščitim. Ste kdaj slišali, da je bil kdo od mojih kolegov za kar koli kriv? Niste. Ker je vsega vedno kriv župan.
KPK je ravno pred dnevi sporočila pravnomočno ugotovitev, da je občina podjetju, katerega direktor in večinski lastnik je družinski član podžupana Roka Žnidaršiča, nezakonito izdala naročilnico za 2350 evrov.
Podžupan Žnidaršič tega ni vedel. To vam lahko zagotovim, ker ga poznam. Posel ne more biti uničen, ker je že narejen.
Trdite, da je v Ljubljani mogoče uspeti brez poznanstev?
Seveda. Absolutno! Kot veste, sem rojen v Srbiji in sem čistokrvni mešanec, oče je Srb, mama Slovenka. Svojih prijateljev ne bom nikoli zatajil. Ko mi očitajo „srbske posle“, nihče od protikandidatov ne izpostavi, da odlično sodelujemo tudi s podjetji iz Avstrije, Švice, Slovaške ... Vprašajte jih, kakšen odnos imamo. Pri nas so merila za vse enaka. Kot županu mi je v interesu, da v Ljubljani nimamo več težke industrije. Litostroj je odšel, prišel pa je Kolektor Etra, ki v Črnučah izdeluje izvrstne naprave za ves svet, a skoraj nihče ne ve za to. Tu je tudi Novartis. Vse bom naredil, kar lahko, da razvojna podjetja z visoko dodano vrednostjo, ki zagotavljajo tudi nova delovna mesta, ostanejo pri nas. V Ljubljani poznam večino parcel in cest, veliko časa preživim na ogledih projektov in spremljam njihov potek. S protikandidati bi se lahko vsak v svojem avtomobilu brez navigacije peljali na dogovorjeno lokacijo. Me prav zanima, koliko bi nas prišlo na cilj. Ne zamerim jim, kar govorijo, saj nekaj morajo reči. Sam nisem politik, čeprav delam na političnem področju. Sem operativni človek.
Rečejo tudi, da mesto vodite kot šerif. Sprejmete to opazko?
To je žaljiva opazka, a včasih moraš biti tudi bad guy, ko sprejemaš odločitve. Naj pojasnim na primeru kratke ceste, kjer se je pojavila ideja vseh prisotnih za enosmerno ulico. Ko sem prebivalce vprašal, v katero smer naj gre ulica, je polovica zagovarjala eno rešitev, druga polovica pa drugo. Nekdo mora odločiti, saj se drugače nič ne premakne. Lahko bi vrgel tudi kovanec, kot nogometni sodnik. Spomnite se, ko smo na začetku mojega županovanja za promet zaprli dva hektarja centra mesta. Takoj smo imeli proteste. Nekateri so mi očitali, da bom trgovce uničil, toda v tistem času je bila Ljubljana v petek popoldan in čez vikend prazna. Niti rože ali darila za rojstni dan nisi mogel kupiti. Sedaj pravijo, da je turizma preveč. To ne drži. Odgovor o življenju v mestu ponujajo ankete, ki jih redno izvajamo. Dobrih 80 odstotkov Ljubljančanov je zadovoljnih z življenjem v Ljubljani. Slišim tudi očitek, da smo uredili samo center, ostalega dela mesta pa ne. Vsakomur povem, da smo v Ljubljani v 20 letih izvedli 2600 projektov, od tega 2200 zunaj centra. S četrtnimi skupnostmi se dobivamo šestkrat letno, pogovarjamo se o tem, kaj je bilo narejeno in kaj moramo še postoriti.
Je za demokracijo z vidika koncentracije oblasti spodbudno, da ima glavno mesto že 20 let istega župana?
Odgovor je preprost. Najboljši župan vseh časov v Evropi je zame dr. Michael Häupl, ki je Dunaj, naše najboljše prijateljsko mesto, vodil 24 let. Opažam, da se na področju nekdanje Jugoslavije župani prehitro menjajo, zato je težko kar koli narediti. Vprašanje o trajanju mandata je lahko upravičeno ali pa tudi ne. Koga res zanima, koliko let je nekdo župan? Ljudi predvsem zanima, ali imajo urejene svoje stvari: kanalizacijo, asfaltirano cesto, nov vrtec ali šolo, zelene površine ipd. Zame ni bistvenih razlik med vodenjem Mercatorja in Ljubljane. Sistem vodenja je isti, drugače niti ne znam, samo pravila so drugačna. V Mercatorju smo imeli skupščino, tu imamo volitve, tam je bil kupec kralj, tukaj moramo nuditi najboljši servis našim meščanom. Zakonodaja omogoča, da je isti župan lahko izvoljen na vsakih lokalnih volitvah.
Torej vam pobude za omejitev županskih mandatov niso blizu?
Ne vidim potrebe za omejitev mandata. Jože Strgar je bil ob osamosvojitvi prvi in zadnji župan Ljubljane z desne politične opcije, za njim je prišel Dimitrij Rupel, ki svojega mandata ni končal, nato pa še Vika Potočnik in Danica Simšič. Vsi so imeli možnost drugega, tretjega, četrtega mandata. V tem ne vidim nič slabega. Kaj pa lahko očitamo dolgoletnima županoma Cerkelj na Gorenjskem ali Zagorja ob Savi? Neizmeren razvoj? Dokler so prebivalci zadovoljni s svojim županom, kar pokažejo na volitvah, ne vidim potrebe za spreminjanje zakonodaje.
V času napetosti v Štepanjskem naselju glede pomanjkanja parkirišč je bilo slišati kritike, da ste nehali poslušati občane, da bi moralo biti v mestu več neposredne demokracije.
Tu želim biti zelo jasen. Na nas so se obračali prebivalci Štepanjskega naselja, da imajo problem s parkiranjem, zato smo skupaj z Inštitutom za politike prostora in društvom Prostorož lani izvedli delavnice s tamkajšnjimi prebivalci s ciljem omejitve motornega prometa in vzpostavitve kakovostnega javnega prostora za vse. Nastalo je poročilo Zeleni utrip, v katerem je bilo med drugim navedeno, da bi bilo potrebno uvesti plačljivo parkiranje in 1 brezplačno dovolilnico na stanovanje do konca leta 2026 ter urediti dodatnih 100 parkirnih mest. Mi po tem poročilu delujemo, naredili smo še več parkirnih mest, a dokler sem župan, se bom zavzemal za to, da nihče nima pravice parkirati na zelenici ne glede na to, kdaj pride domov. Prav tako nihče nima pravice parkirati na pločnikih in kolesarskih stezah, kajti s tem ogroža najšibkejše udeležence v prometu: otroke in starejše.
Kje pa naj domačin parkira, če so vsa parkirišča polna?
Postavimo drugačen kontekst. V Ljubljani smo prvaki po odstotku lastniških stanovanj, kar izhaja še iz Jazbinškovega zakona. Ko so se soseske gradile, je bil en avto na dve do tri stanovanja, sedaj pa je stanje bistveno drugačno, vsako gospodinjstvo ima vsaj 2 avtomobila. Predstavnik civilne iniciative Klemen Fajs je spodbujal, da naj ima vsako stanovanje pravico do treh parkirnih dovolilnic hkrati, cena dovolilnice za prvi avto je 60 evrov, za drugi 120, za tretji 180 evrov. Po tem bo tisti, ki ima denar, kupil vse ti dovolilnice naenkrat, drugi bodo lahko ostali brez dovolilnice. Mi smo želeli uvesti pravičen sistem, da vsi, ki imajo avto, dobijo prvo dovolilnico, drugo pa tretjo dovolilnico le, če je prosto. Prešteli smo vsa parkirna mesta v Štepanjskem naselju in jih našteli 2200, brezplačno izdanih dovolilnic pa je bilo 2320. Od tega 1900 za prvi avto, 380 za drugi in 40 za tretji. V vmesnem času smo naredili dodatnih 150 parkirnih mest. V novih mestnih stanovanjih na Pesarski ulici imamo eno etažo garažnih mest za nove stanovalce in vsak dobi eno parkirno mesto. Druga etaža ima 91 parkirnih mest in je namenjena obstoječim stanovalcem, ker se jih je javilo več, kot je parkirnih mest, bomo naredili žreb. Ko je civilna iniciativa napovedala referendum, so nekateri ustavni sodniki dejali, da referenduma ne smemo dovoliti, ker smo na seji mestnega sveta s 27 glasovi za in brez glasu proti izglasovali umik parkirnega odloka.
Ravno tu so se pojavili očitki, da ste odlok nedemokratično umaknili, ko je postal predmet referendumskega odločanja.
Spoštovali smo željo ljudi, ki z odlokom niso bili zadovoljni. Prvopodpisani pod referendumsko zahtevo je dobil, kar je želel. Imeli smo referendum, ki je odločal o odloku, ki ni obstajal. Med sejo sem sam sebi rekel, živim v tem mestu, tukaj bom ostal do konca, moje zadnje počivališče bodo Žale. A se svojih Ljubljančanov bojim na referendumu? In smo izglasovali referendum brez glasu proti. Nasprotniki odloka niso dosegli kvoruma, a četudi bi ga, se ne bi nič spremenilo. Rezultat bi ostal isti.
Referendum je bil zastavljen kot suha vaja pred lokalnimi volitvami.
S tem je vse v redu, a referendum stane milijon evrov. Najprej govorijo, naj občina zagotovi več denarja četrtnim skupnostim, potem pa imamo referendum, ki ne odloča o ničemer. Ta denar bi lahko zapravili za kaj drugega.
Kdo je vaš največji tekmec na tokratnih lokalnih volitvah?
Vsi.
Vsi? Tudi Aleš Primc je vaš največji tekmec?
Tudi, saj so vsi proti meni. Vsakega protikandidata jemljem resno, volivci pa bodo odločili, kdo je najboljši.
Za koga bi volili, če ne bi kandidirali?
Tega ne bom povedal. Saj bodo ljudje rekli, da sem še sam rekel, kdo od mojih protikandidatov je najbolj primeren za župana.
Koga bolj cenite - Luko Mesca ali Antona Ropa?
Luka Mesec mi je bolj prijeten. Korektno nastopa in ima dobre manire. Lepo je vzgojen, manjkajo pa mu izkušnje iz operative.
Vam je Svoboda obrnila hrbet, glede na to, da v igro za župana pošilja svojega kandidata Boštjančiča?
Dvajset dni pred to odločitvijo so mi rekli, da bo Svoboda podprla mene, ker svojega kandidata ne bo imela. Spremembo pri odločitvi mi je sporočil dr. Robert Golob. Rekel sem mu, da je to pravica Svobode. Sami najbolje vedo, kaj morajo storiti. Jaz sem edini nepolitik na političnem področju. Več mi pomeni beseda, roka in prijateljstvo kot višji politični cilji. Sprejemam odločitev Svobode, Klemnu Boštjančiču pa sem nedavno pred gostovanjem v eni od televizijskih oddaj rekel, da bom javno povedal tako, kot je bilo. Da ne bo kdo presenečen. Jaz svoja prijateljstva ohranjam.
Imate grenak priokus zaradi odločitve Svobode?
To mi nič ne pomaga. Na koncu je vseeno, ali me napada trinajst ali štirinajst protikandidatov. Volitve bodo vse pokazale. Še vedno razmišljam o zmagi v prvem krogu in osvojeni večini liste v mestnem svetu. Prebivalci Ljubljane bodo odločali o meni in postavljeni viziji do leta 2045, ki me je motivirala, da znova kandidiram. Okoli sebe imam najboljšo ekipo sodelavk in sodelavcev.
Računate, da vas bo Svoboda podprla v morebitnem drugem krogu?
Zakaj bi na kar koli računal?
Politika je tudi kalkulacija.
Smo si različni. Sem povedal, da nisem politik.
To pa težko sprejmemo, saj je župan politična funkcija.
Seveda, saj tudi sem na politični funkciji, a nisem politik. Povedali so mi, da Svoboda ne bo imela svojega kandidata, a se je zgodba zasukala drugače. Kaj zdaj? Naj bom razočaran? Sploh ne, saj je bilo špekulacij o tem, kdo bo koga podprl, ogromno. Sam nisem nikomur nič dolžan in vse kritike sprejemam zelo odprto. Kdo bo koga premagal na volitvah, kaj bo, če bo ... O tem ne razmišljam. Med kampanjo ne bomo nikogar blatili. Od nas ne boste slišali niti ene besede, da bi o komer koli govorili slabšalno. Kampanjo bomo oddelali korektno do konca, navsezadnje pa Ljubljančani natančno vedo, kaj dobijo z menoj. Če mi bodo izrazili zaupanje, bo to moj zadnji mandat.
To je vaša končna odločitev?
Da. Zagotovo bo to zadnji mandat. Načrtujem tudi, da bi v naslednjih štirih letih ponudili priložnost enemu od podžupanov, da bi se več pojavljal v javnosti, saj je pomembno, da postane prepoznaven. Srčno si želim, da bo moj naslednik boljši od mene, saj bi to pomenilo, da bo življenje v mestu še lepše. Anton Rop je na enem od soočenj izjavil, da je ponosen, ker mi je preprečil privatizacijo Mercatorja. Sem mu rekel, da bi bil zelo vesel, če bi bilo to res. Samo primerjajte, kje je bil Mercator pred 25 leti in kje je danes. To ni več moj Mercator, ki je nekoč slovel kot največje in najboljše podjetje v regiji. Mene je v Mercatorju zamenjal Janez Janša avgusta 2005 na tistem znamenitem sestanku, na katerem so bili tudi Šrot, Bavčar, Gantar in Starina Kosem, ki je tudi javno povedala, kaj se je dogajalo. Krka, denimo, je primer dobre prakse. Krka je imela v svoji zgodovini samo tri generalne direktorje. Eden je bil boljši od drugega, čeprav gre za različne tipe ljudi.
Kako se razumete z Golobom, odkar je v opoziciji?
Enako kot prej. Sva prijatelja, lani sem ga poročil s Tino, še vedno se srečujeva skoraj vsak teden. Razpravljava o politiki in življenju nasploh. Pri meni ni sprememb, ko nekdo zamenja položaj.
Zakaj Golob po vaše ni uspel povezati dveh mandatov zapored?
Zakaj pa meni ni uspelo sestaviti vlade leta 2011? Videli smo podobno zgodbo. Golob je zmagal na volitvah, vlado pa je sestavil Janša. Na volilni večer sem bil v štabu Svobode do okoli 23. ure, naslednji dan me je čakal zdravniški poseg. Opazoval sem razpoloženje, ko so šteli glasove. SDS je bila dolgo v vodstvu, a jo je na koncu prehitela Svoboda. Spraševali so me o Logarju, če res verjamem, da bo uresničil, kar je napovedal. Jasno sem povedal, da bo Logar ostal v SDS do konca življenja. Stranke Resnica nisem poznal, Stevanovića sem enkrat srečal pred kakšnimi desetimi leti na nekem športnem dogodku v Kranju. Po volitvah se je zgodilo, kar se je zgodilo, a v življenju se vse enkrat vrne. Zdaj so junaki, ker so prevarali volivce, zame pa je bil precej poveden rezultat na zadnjih referendumih. Ko so me klicali po zaprtju volišč, da so volivci podprli vsa štiri vprašanja, sem rekel, da je treba počakati, saj glasove iz Ljubljane vedno preštejejo na koncu. To je tudi logično, saj gre za največjo občino. Zakaj mislite, da so sprejeli zakon proti tujcem? To je podobna zgodba kot na volitvah 2011, ko je Janša govoril o trenirkarjih. Letelo je seveda na Ljubljano in takrat je še Goran Dragić prišel na volišče v trenirki. Na zdajšnjih referendumih so se predsedniki koalicijskih strank okoli desete ure zvečer prikazali pred kamerami in se razglasili za zmagovalce, a njihovi obrazi so kazali drugačno podobo. Han je dobro rekel, da moraš stopiti pred javnost tudi takrat, ko si poražen. Po volitvah sem močno upal, da se bo zgodil premik v pogajanjih in bo takratna levosredinska koalicija uspela sestaviti vlado z NSi. Prepričan sem, da bi bila to najboljša rešitev, ki bi preprečila delitve v družbi. Kolikor poznam Vrtovca in Hajdinjaka, bi zgodba lahko uspešno delovala. Pogovori v zakulisju so tekli tudi v to smer, a se je zavrtelo drugače. Nekatere stranke že plačujejo ceno za svoje odločitve. Demokrati bi lahko jutri postali krilo SDS, če bi jih Janša še hotel. Prihaja pa že nov referendum in ob tej priložnosti moram pohvaliti civilno družbo, ki opravlja izjemno delo.
Podpirate interventni zakon ali ne?
Nekatere rešitve so dobre, vendar ne na način, kot so ga uprizorili. Pri meni nikoli ne boste zasledili, da nekaj delam iz maščevanja. Raje grem na drugo stran ceste. Z Alenko Bratušek recimo nisva govorila deset let, a v tem času nikoli nisem rekel nič slabega o njej. Sedaj se spet dobro razumeva.
Maribor bo kmalu dobil novega župana. Po osmih letih se poslavlja Saša Arsenovič.
Žal mi je, da odhaja moj prijatelj, ki je nekoč izrazil željo, da bi ga poročil s sedanjo soprogo Katjo. Nagovarjal sem ga, naj ostane kandidat za župana in se poteguje za nov mandat. Iskreno mi je povedal, da ne more zaradi družine, ki je v tem času preveč pretrpela. Razumem to bolečino. V dveh mandatih je popolno spremenil mesto, kar boste v Mariboru ugotovili šele čez čas. Nekoč mi je Kangler napovedal, da na parlamentarnih volitvah v Mariboru ne bom dobil niti enega odstotka, potem pa smo imeli štiri poslance iz Maribora. Sodeloval sem tudi s Fištravcem, toda Arsenovič je od vseh najbolj učinkovit. Mesto je od obale Drave do Rotovža povsem spremenjeno. Manjka še nekaj detajlov. Ko bo urejen Rotovž, bo Maribor s peš ceno še privlačnejši. Tudi pri vas se govori o garažnih hišah, a postopki trajajo resnično dolgo. Najmanj dve leti in pol je treba čakati samo na gradbeno dovoljenje.
V vaši rodni Srbiji pa so bile v nedeljo parlamentarne volitve. V Sloveniji so mnogi simpatizirali s študenti, vi pa ste podprli Aleksandra Vučića. Zakaj vam je bližje kot študenti?
Napačno vprašanje. Prvič, obsojam vsako nasilje in trdim, da ga nihče nima pravice izvajati. Drugič, študenti imajo upor v svojih genih. Sam pri skorajšnjih 74 letih ne morem biti revolucionar, oni pa so lahko. In tretjič, trdim, da je Vučić garancija za stabilnost v državi. Ta intervju bo kar zanimiv, saj vidim, kam pes taco moli. Vse poskušam pojasniti, odgovarjam na vsako vaše vprašanje. Ni dolgo tega, ko so bile volitve tudi v Bosni in Hercegovini. Na regularnost volitev ni bilo nobene pritožbe, a v EU nihče ni izpostavil, da so bile volitve uspešno izpeljane. V Ljubljani smo imeli pred časom na obisku istočasno vse tri predstavnike predsedstva BiH. Peljali smo jih na večerjo, a niso želeli skupaj sedeti, zato sem hodil od ene mize do druge. Vprašal sem jih, zakaj se ne zmenijo za enotno barvo konvertibilne marke. En predstavnik je rekel, da bi ga imeli za izdajalca, če bi podprl predlog drugega. Očitno je, da se nikoli ne bodo zmenili. V Republiki Srbski je na volitvah zmagal Dodikov človek. Njegov največji protikandidat je bil župan Banja Luke Stanivuković, ki je mislil, da bo premagal Dodikovo ekipo, jaz pa sem mu rekel, naj raje poskrbi, da si ga bodo v mestu zapomnili kot dobrega župana, saj je na položaju malo časa. Ko smo leta 2000 odpirali Mercator v Sarajevu, sem na otvoritvi povedal, da BiH drugače kot z dekretom EU ne bo nikoli postala članica evropskega zavezništva. Enako je z Ukrajino. Samo EU lahko ponudi obema državama priložnost za članstvo, saj sami ne bosta zmogli izpolniti kriterijev. Če se vrnem k Vučiću. Stojim za pismom, ki sem ga lani napisal in imel zaradi tega proteste v Ljubljani. Nekateri so želeli, da se opravičim. Kaj pa naj se opravičim? To je bilo osebno pismo prijatelju. Naj rečem, da me je Luna nosila, da sem sestavil pismo?
Zakaj ste sploh čutili potrebo, da ste mu napisali pismo?
Prijatelja potrebuješ takrat, ko ti je hudo. Ko v športu zmagaš tekmo, vsi skačemo od veselja, toda v garderobo je treba iti ob porazu, ko ni najlepše. Tako je bilo v mojih časih, ko sem vodil Krim. Dekleta so jokala od žalosti, potem smo šli skupaj na večerjo, zapeli himno, se pogovorili in lovili nove zmage. Vučić se mi je takrat zdel osamljen, a ni dobil samo mojega pisma. Kasneje sta mu ga napisala tudi Ši in Putin s podobno vsebino. Vučića bi zaradi političnih interesov lahko zanikal, a tega ne morem narediti prijatelju. Strinjam se s Kučanom, ki pravi, da je bilo pismo moja politična napaka, a to moje odločitve ne spremeni. In da ne bo pomote - pogovarjam se tudi z nasprotniki Vučića. K meni so hodili kandidati, ki so želeli postati župani Beograda. Lepo sem jim povedal, da sem se nekoč iz Čačka do Beograda vozil štiri ure, sedaj mi pot vzame uro in pol. Vučić je uredil javne storitve, bolnišnice se gradijo, dobil je Expo, kjer sem svetovalec, zato sem KPK sam vprašal, ali je sporno, če brezplačno sodelujem. In so rekli, da ne. Treba je vedeti, da je Vučić na svetovni ravni dobil veliko glasov iz Afrike tudi na račun Tita.
Toda če v Sloveniji javno nasprotujete politiki Janše, kako lahko potem podpirate Vučića? Od kod izvira vajino prijateljstvo? Gre za osebne ali poslovne vezi?
Izključno osebne.
Vučićeva politika je v nasprotju z demokratičnimi načeli, ko govorimo o svobodi govora, neodvisnosti medijev, na ulicah spremljamo nasilje, očitajo mu avtoritarne prijeme tako kot Janši. Kako gre lahko vse to skupaj?
Zelo enostavno. Situacijo v Sloveniji poznam mnogo bolje kot v Srbiji. Vučić lahko kadarkoli pokliče Šija, Putina, Trumpa, Macrona ... Ko sem ga vprašal: ‚Aco, koga poslušaš od velikih politikov‘, mi je odgovoril: ‚Zorane, sve slušam, ali čujem samo Angelu Merkel‘ (‚Zoran, vse poslušam, slišim pa samo Angelo Merkel‘, op.p.). Zaradi nje se je začel učiti nemško, kasneje pa še kitajsko. Janša? Najina zgodovina je zelo zanimiva. Pred 30 leti sva skupaj igrala nogomet vedno v nasprotnih ekipah. Janša je zelo dober športnik, jaz pa tudi nisem bil ravno slab v nogometu. Nobenega problema ni bilo, dokler me ni zamenjal v Mercatorju. Med kovidom sva dobro sodelovala; sem ga poklical in rekel: ‚Janez, situacija je težka, šef je lahko samo eden, to si ti. Vendar vsako zadevo lahko preveriš pri nas.‘ Večkrat sva se slišala. Potem so se začeli vrstiti nenavadni ukrepi, kot so bili nošenje maske v gozdu, prepoved prehajanja med občinami, lokali na Gallusovem nabrežju so imeli lahko mize pred vhodom, ne pa pet metrov stran ob Ljubljanici. Počilo pa je ob uporabi vodnega topa in solzivca. Takrat sva nehala komunicirati. Ko je spomladi postal predsednik vlade, sem mu čestital, saj morata vlada in glavno mesto sodelovati. Lepo se mi je zahvalil. Glede Vučića pa ... Moj kolega je šel v Beograd v času kongresa Uefe. Naročil je taksi, voznik pa se je pritoževal, da nima dela, a po drugi strani brezplačno prevaža študente v Novi sad in nazaj. Če bi imel priložnost, bi taksista vprašal, kdo povzroča nasilje. Kdo razbija po Beogradu? Tudi sam sem imel proteste pred mestno hišo, ki jih je organiziral Primc. Vpijejo o drekovodu, toda nikoli nisem rekel nič čez proteste. Ko grem mimo protestnikov, jim pomaham, toda ko je želel Primc guncati afne še na seji mestnega sveta, sem ga ustavil. Vem, da njegove protestnike pripelje avtobus. En svetnik iz vrst SDS, ima doma transparente, ki jih z avtomobilom prevaža do centra in jih razdeli med ljudi. Nikoli nisem nič rekel, a poudarjam, da je nasilje nedopustno. Smo edina mestna hiša, v kateri že 10 let domuje lokal Pritličje. V tem času nismo imeli enega problema, saj smo LGBT prijazno mesto. Če bereš medije, lahko hitro padeš pod njihov vtis, toda povsem moja stvar je, s kom prijateljujem. Moj prijatelj je tudi Milan Kučan. Vsak je odgovoren za svoja dejanja, ne bo pa se zgodilo, da bom prijatelja izdal za višji cilj. V Ljubljani si najbolj želim obdržati ekipo, ki bo mestu dala zagon za naslednjih 20 let. Preden sem o svoji kandidaturi obvestil javnost, sem novico sporočil svojim najožjim sodelavcem, nato pa še vsem direktorjem in ravnateljem. Veselje je bilo neizmerno, ker smo prava ekipa. Enega zaposlenega ne boste našli, ki bi vam povedal, da je izgubil službo, ker voli SDS ali hodi v Cerkev. Čeprav prihaja iz nasprotnega političnega pola, sem nekoč poskušal zaščititi Blaža Košoroka, ko je vodil TE-TOL. Hodil je naokoli s svojim prepoznavnim metuljčkom, ljudje so ga imeli radi, poznal je njihova imena. Govorim o odnosu do ljudi. Meni ne more nihče očitati, da nimam rad ljudi. Še noben otrok ni jokal v mojem naročju. Nekaterih stvari si ne dovolim vzeti in pri teh letih se ne bom spreminjal. Če me hočejo Ljubljančani takšnega, kot sem, bom to odgovornost z veseljem sprejel.
Odmevajo tudi vaša poznanstva z Miloradom Dodikom, neformalnim vodjo bosanskih Srbov. Dodiku so odvzeli mandat, ni smel več kandidirati, Slovenija mu je pod Golobom prepovedala vstop v državo, sedaj pa je njegov velik zaveznik postal predsednik parlamenta Zoran Stevanović, ki očitno prevzema glavno vlogo pri povezovanju s Srbijo in Republiko srbsko. Kje sta z Dodikom?
Še vedno tam, kjer sva bila. Mene njegovo sodelovanje s Stevanovićem ne zanima. Ne postavljam mu pogojev, s kom naj se druži. Ko mu je Slovenija prepovedala vstop v državo, sem ga poklical po telefonu. Rekel je, da bo sedaj on Tanji Fajon prepovedal vstop v državo. Rekel sem mu, naj tega ne dela in naj pusti pri miru to prepoved. Nato je tudi Dodik javno povedal, da sva govorila po telefonu in da umika napovedano prepoved vstopa v BiH za slovenske politike. Če se prav spomnim, so mu Američani pred leti grozili, da ga bodo zaprli, sedaj pa ga hvalijo. To je višja politika. Pred volitvami je obiskal predsednika Putina. Še enkrat poudarjam, da si ne bom pustil vzeti pravice pri izboru svojih prijateljev.
Kako ste lahko prijatelj z nekom, ki zanika genocid v Srebrenici?
Vprašajte se drugače. Ob deseti obletnici genocida v Srebrenici sem stal na Prešernovem trgu. Brez takratnega muftija dr. Nedžada Grabusa in mene v Ljubljani ne bi bilo džamije, kar je večkrat izpostavil. Vojno lahko razumem, ne morem pa razumeti, da nekdo strelja na ženske in otroke. Sem tudi častni meščan Sarajeva in 6. aprila hodim polagati vence. Povedal sem tudi, da nikoli ne bi bil župan Sarajeva, saj ima tako malo moči, da ne more postaviti niti enega pločnika. V sarajevskem Mercatorju je bilo v mojih časih 88 odstotkov zaposlenih muslimanov, ostali so bili Hrvati in Srbi. Med sabo so izbirali zaposlenega, ki je dobil nagrado za najboljšega delavca. Prejel jo je šef prodaje pohištva, ki je bil Srb. Vprašali ste me, kako sem lahko prijatelj z Dodikom, če zanika genocid. Jaz genocida ne zanikam. Ali veste, kakšno pismo sem poslal županu Sarajeva? Napisal sem, da je Ratko Mladić vojni zločinec, ki je obsojen v Haagu.
Dodik in Vučić se ne strinjata, da je bil Mladić vojni zločinec.
Jaz pa vam hočem povedati, da lahko imam drugačno mnenje od njiju. Visoka politika včasih ni najbolj razumljiva. Dodik meni, da je bil Mladić heroj, a poglejte, kakšno veliko podporo je dobila njegova stranka na zadnjih volitvah. Jaz te stvari ločim. Ni nujno, da imamo isto mnenje. Mene niti nihče ne poskuša prepričati v nasprotno, saj je moje stališče jasno. Jasno tudi povem, da sem ateist. Nekoč me je reis Mustafa Cerić prosil, če jim lahko pomagam urediti sestanek z Vučićem, ker so želeli novo džamijo. Rekel sem jim: „Ne rabite sestanka, jaz ga bom prosil za džamijo in jo bo zgradil.“ Ker ga poznam.
Kako komentirate volitve v Srbiji?
Volitve v Srbiji z rekordno udeležbo so pokazale, da je to bil res praznik demokracije. Zmagala je Študentska lista, za kar ji iskreno čestitam in ji želim uspešen razvoj Srbije. Predvsem me veseli, da so volitve potekale v mirnem vzdušju.
Kako vidite svojo prihodnost, če bodo meščani priložnost za vodenje Ljubljane zaupali nekomu drugemu?
Volivci imajo vedno prav. Želim si zmage v prvem krogu in močne liste, ker to omogoča razvoj mesta. Listo kandidatov smo zelo pomladili. Najstarejši kandidat za svetnika je Marjan Sedmak z 88 leti, najmlajši pa je gimnazijec Sergej Golubović, ki sem ga spoznal na nekem razgovoru. Očaral me je, ker je o projektih v Ljubljani vedel skoraj toliko kot jaz. Na volitve gremo s programom, kakršnega nima nihče. To zagotavljam. Moja naloga je, da dam vse od sebe, ekipa pa je vrhunska. Ko sem prevzel vodenje občine, nas je bilo 566, sedaj nas je 531. Dela je več, 120 sodelavcev pa je medtem dobilo višjo stopnjo izobrazbe. Vse to me navdušuje. Mercator je bil zame najboljše podjetje, ker smo bili povezani. Imeli smo legendarne mercatorijade. V Mercatorju smo bili servis kupcem, v občini smo servis meščanom. V vseh teh letih nihče ni ostal brez odgovora. Vsak lahko pride do mene, saj vsakogar sprejmem. Tako sem v vseh teh letih na dnevu odprtih vrat sprejel že prek 33.000 občank in občanov. Ne dajem praznik obljub, če kaj ne moremo izvesti, to tudi odkrito povem. In ljudje so zadovoljni. V holdingu bomo imeli leta 2028 milijardo evrov prihodka. Ni čudno, da se med protikandidati že sliši, da je Ljubljana postala zanimiv plen. Seveda jim je zanimiv plen, ker ima vse: dvajsetletni napredek, jasno vizijo in najboljšo ekipo. To je moj pogled na ljubljeno Ljubljano.
© 2026 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.