Delimo intervju z Zoranom Jankovićem, kandidatom za župana najlepšega mesta.
Veseli me, da sem zdrav in da imam najboljšo ekipo. Imamo znanje, izkušnje, rezultate in odlično zastavljeno vizijo. Sodelavke in sodelavci so motivirani, imajo dobre ideje za nadaljnji razvoj in pripravljen sem še naprej sodelovati, da jih skupaj uresničimo. Že večkrat sem povedal, da tokrat kandidiram zadnjič – z dvema ciljema: prvič, da zaključimo obljubljeno, in drugič, da pomagam poiskati in pomagati naslednici ali nasledniku, da se razvoj mesta v dobro Ljubljančank in Ljubljančanov ne bo ustavil.
Morda. Takrat sem upal, da bo šlo tudi brez mene uspešno naprej in da bo »najboljši sosed« tudi danes najmočnejši v regiji ali širše. Žal se je zgodilo nasprotno. Očitno dobro upravljanje velikih sistemov le ni tako samoumevno ali preprosto, kot se morda komu zdi.
Če v to ne bi bil prepričan, ne bi ponovno kandidiral. Bodo pa o tem odločili volivke in volivci. Prihodnost našega mesta je izključno v njihovih rokah.
Pravijo, da v politiki ne išči prijateljev, da gre zmeraj le za interese. Sam pa še zmeraj verjamem v iskren odnos, v besedo in obljubo ter v dano roko. Spoštujem prijateljstva. Lahko je naivno, a tak sem, pri svojih letih se ne bom več spreminjal.
Poleg tega je delo župana daleč od politike. Aktiven in odprt odnos z meščani, vodenje velike in zelo raznolike skupine sodelavk in sodelavcev, skupno iskanje rešitev, hitro odločanje in sprejemanje tudi nepriljubljenih sklepov, za katere veš, da so potrebni, čeprav jih bodo ljudje šele kasneje sprejeli za svoje.
Takšna odločitev je bila zaprtje mestnega središča za motorni promet. Pred mestno hišo smo imeli proteste, danes Ljubljančani ta ukrep hvalijo kot enega najboljših. V mojem dnevu tako ni veliko časa za »parlamentiranje«, z vsem spoštovanjem do tistih, ki so to izbrali za svoj poklic. Sem bolj za škornje in teren. Potem gremo pa na teren.
Z zajtrkom, ki je skoraj zmeraj kruh, maslo in med ter bela kava. Če dostavijo časopis dovolj zgodaj, ga preberem pred odhodom v pisarno.
Odvisno od dneva in zahtevnosti vsebin, ki jih obravnavamo, skoraj nikoli pa manj kot 10 in vse do 20.
Absolutno. Preberem vso pošto, naslovljeno name – tako elektronsko kot klasično. Če si je nekdo vzel čas in pismo napisal, se mi zdi prav, da ga preberem. Če ljudje v sporočilo dodajo telefonsko številko, jih pogosto tudi pokličem, največkrat takoj, saj lahko hitro podam odgovor oz. pomagam rešiti težavo, predstavljeno v sporočilu. Kaj napisano v jezi se do pogovora pogosto že razkadi. Ljudje so iskreni: »Veste, v službi sem imel slab dan in potem dobil še kazen za prehitro vožnjo, pa sem pač napisal.«
Skoraj vsak teden se zgodi kakšno, ki me gane. Na primer prošnja mamice, da bi njena otroka obiskovala isti vrtec, kljub posebnim potrebam enega od njiju.
Za svoje štiri vnuke sem zmeraj samo dedi.
Po kombinaciji vsega.
Sodelavce dobro poznam in hitro začutim, če se kje kaj »kuha«, če so težave v kolektivu, če se kdo ne čuti del ekipe in se to odraža tudi pri delu. To rešujemo interno, pravijo, da sem relativno strog. Navzven pa je jasno – za vse napake, ki se morda zgodijo, sem na koncu kriv jaz kot župan.
Včasih tudi, ampak to je redko. Z veseljem in hvaležnostjo vodim izjemno ekipo t.i. velike mestne družine. Moja naloga je, da vsakemu najdem najprimernejše mesto, ga oz. prostorskih planov že omogočili gradnjo objektov s skupaj približno 3.000 ležišči. S tem lahko država pritisk na stanovanjski trg občutno ublaži, študenti pa bodo imeli manj skrbi in se bodo lažje posvetili študiju. Skoraj vsaka vlada doslej jo motiviram in zaščitim. Sodelavke in sodelavci vedo ogromno, se strokovno izpopolnjujejo, v teh letih so nabrali veliko izkušenj. In velika večina se zaveda, da sta temelja uspeha medsebojno spoštovanje in sodelovanje, kar udejanjamo vsak dan. Zame so najboljši, zaslužni za vse spremembe na bolje.
Dostopnost stanovanj kot temelj kakovostnega življenja, ob tem pa ohranjanje in celo povečanje zelenih površin v mestu.
V Ljubljani je približno 87 % stanovanj v lasti fizičnih oseb. Lastnikom se je vrednost njihove lastnine v zadnjih desetletjih občutno povečala, zato so zadovoljni. Za vse, ki so na drugi strani vrat, torej ki stanovanje šele potrebujejo in iščejo možnosti za nakup ali najem, pa so cene previsoke. Ljubljana je lepo in urejeno mesto, dovolj majhna in ravno prav velika, da omogoča visoko kakovost življenja, zato število prebivalcev raste, ljudje si tukaj želijo živeti. Skoraj 35 tisoč dodatnih prebivalcev v 20 letih pomeni tudi rast povpraševanja po bivališču in le z večjo ponudbo stanovanj na trgu lahko dosežemo, da bo cena nižja.
Z novim prostorskim planom omogočamo gradnjo do 45.000 novih stanovanj, pri tem pa ščitimo zelene površine, katerih izjemno visok delež (75 %) ne le ohranjamo, ampak ga večamo na 76 %. Ljubljana mora kljub svoji rasti ostati zeleno mesto, kjer nam je narava blizu.
Graditi študentske domove, pa je to – kot domovi za starejše – v domeni države. Kot mesto smo proaktivno pristopili in s sprejemom je napovedala, da bo s spremembo davčne zakonodaje lastnike praznih stanovanj spodbudila k oddaji ali prodaji, kar se še ni zgodilo. Smo pa v mestu že sprejeli državno pobudo o omejitvi kratkoročnega oddajanja na 60 dni letno.
Prav nič. Poleg družine je to moje življenje.
Ne, zadovoljen sem s svojim poklicem. Res pa je, da sem si tako v Mercatorju kot v mestu zmeraj prizadeval razumeti in se poistovetiti z uporabniki – takrat s kupci, danes z meščani. Vse kaže, da mi je to kar uspelo.
O tem ne razmišljam. Vem, da se bo najkasneje v štirih letih tudi to zgodilo. Težko si predstavljam dan, ko ne bom mogel na primer urediti, da nekdo za seboj pobere cigarete, ki mu je »padla« na tla. Upam, da bo tisti, ki bo takrat sedel v županskem stolu, imel vsaj toliko volje za vse malenkosti, po katerih danes poznate mene
© 2026 LISTA ZORANA JANKOVIĆA. Vse pravice pridržane.